Zadnja novela Williama Gibsona, ki ga svetovna javnost pozna predvsem po cyberpunk trilerjih kot je Neuromancer in Pattern Recognition, pušča v ustih grenak priokus.
Kvazi-nadaljevanje kritike ameriške pop-kulture v luči teroristične družbe, ki se je rodila z enajstim septembrom (9/11) namreč še vedno vsebuje dovolj prepoznavnih elementov Gibsonovega vesolja, da oboževalci ne bodo razočarani, vseeno pa knjigi na koncu zmanjka diha.
Zgodba govori o skrivnostnem zabojniku na ladji, do katerega se želi dokopati veliko število različnih ljudi. Podobno kot v prejšnji noveli, Pattern Recognition, bralec skoraj do konca knjige ne izve, zakaj je ta zabojnik tako poseben oziroma kaj je v njem. Gibson zgodbo redči s poglavji, v katerih sicer na zelo zabaven način kritizira informacijsko družbo in njene fenomene, vseeno pa ne razvija zgodbe, ki zato trpi.
Gibson bi moral to novelo prepakirati kot zbirko kratkih zgodb in tudi formalno prekiniti narativo novele, ki že tako obstaja samo v fragmentih. Škoda, saj je koncept in ideja zelo dobra, izvedba pa šepa…
Kot velik fan cyberpunk literature se mi zdi, da vse, kar je nastalo po Mona Lisa Overdruve pušča grenak priokus. Briliantnosti Neuromancerja pa tako ali tako ne bo dosegel nikoli več 🙁
Dobro, tega od njega tudi ne pričakujem, vseeno pa je Spook Country zelo nedodelana. To nima veze z njegovimi prejšnjimi podvigi.