Po cesti hodita oče in sin. Za njima je nič. Pred njima tudi. Apokalipsa se je že zgodila, sedaj je treba preživeti stanje po njej.

Za Cormac McCarthyja sem prvič slišal v filmu “No country for old men”. Film se mi je zdel ob prvem gledanju zelo zmeden in šele ob zbranem drugem gledanju sem opazil detajle in namige, ki sem jih prvič spregledal. Zdi se mi, da bo podobno z “The Road”, ki jo bodo ekranizirali letos jeseni.

Glavnino knjige sestavljajo dialogi in notranji monologi očeta in sina, medtem ko o samem razlogu za pot in katastrofo ne izvemo. Štefančič je dilemo dobro povzel v svojem članku, ko je zapisal (parafraziram): “Če si preživel apokalipsko, zakaj bi se o tem pogovarjal?”

Prva stvar, ki sem jo opazil, je bil manko poglavji. Knjiga se bere kot potopis, kot social feed, če hočete, kjer se nič ne začne in nič ne konča. Zadeve trajajo. Zgodba bi bila lahko še veliko daljša, pa se ne bi spremenilo nič. Še vedno bi, tako kot oče in sin, tudi bralci tavali v sivini sveta, kjer je zgodbo in razloge vzel isti dogodek, ki je vzel tudi vse ostalo, kar dela ta svet naš.

Na trenutke zadeva spominja na The Stand avtorja Stephena Kinga. Vseeno je veliko manj konfrontacijska in veliko bolj naključna. The Stand ima jasno dodelano zgodbo, medtem ko se je zgodba na Cesti prepuščena bralcem. Kam gresta, zakaj ravno tja, od kod prihajata in podobno…

Knjiga zanimira, pritegne in šokira. Hkrati je zelo tolerantna do bralčeve domišljije, ki ji pušča prosto pot pri zasipavanju lukenj na Cesti. Zagotovo to ne bo moj zadnji McCarthy…