Krizo tiska v Sloveniji najbolje vidimo skozi prizmo spletne prisotnosti medijskih hiš. Robert Klinc je s svojim projektom Casopi.si samo še enkrat potrdil, da tiskani mediji v Sloveniji na spletu nimajo kaj početi in bi bilo bolje, če jih tam sploh ne bi bilo.

Odkar so časopisne hiše odkrile splet, se nanj nekako ne morejo navaditi. Večina jih tretira splet kot grožnjo oziroma v najboljšem primeru kot zabaven dodatek tiskani izdaji, ki brez nje ne bi preživel. Spletna prisotnost medijev je veliko bolj kot tiskani del pogojena z oglaševalci in s prodajanjem oglasnega prostora.

Ste to opazili? Spletni mediji se veliko bolj kot s kreativnim serviranjem vsebine ukvarjajo s kreativnim serviranjem oglasov. Oblika komuniciranja novic se ne spreminja, medtem ko za oglase kreativci vsako leto izumijo najmanj en nov format, najmanj eno novo obliko komuniciranja oglasnih vsebin. Zakaj?

Odgovora na to vprašanje nimam, se mi pa zdi, da je povezan s siljenjem papirnate logike na splet. Strani, prelom in ostale komponente papirja so na spletu še kako žive in nič ne kaže, da se bo to spremenilo. Spletišča medijev so si podobna kot jajce jajcu, vsebine so nekvalitetne in povečini predstavljajo prevode tujih medijev. Tudi dejstvo, da je struktura zaposlenih na medijskih hišah kvalitetno še vedno močno na strani tiskane izdaje, ne pomaga pri dejstvu, da je spletna edicija sirota Jerica.

Ironično dejstvo pa je, da je občinstvo na spletu večje. Veliko večje. V spodnji tabeli sem združil podatke o branosti (NRB) in podatke o obiskanosti spletnih mest za štiri slovenske dnevnike. Večer je pač izjema, s tako ogabnim spletiščem to tudi ni čudnega, pri drugih dveh pa je uporabnikov na spletu skoraj še enkrat toliko kot je papirnatih uporabnikov. Žurnal sem vključil zaradi njegovega brezplačnega predznaka, ki še dodatno kaže, kaj ljudje cenijo pri tiskanih medijih.

Človek ob tem ne ve, kaj bi rekel. Na eni strani imate več ali manj konstantno rastoče občinstvo spletnih medijev, na drugi strani skoraj konstantno padajoče občinstvo tiskanih medijev in strategi bi raje reševali tisk, kot pa konkretno podprli splet, ki ga že sedaj handikepirajo ravno zaradi tiska? Kje je tukaj logika?

No, če pogledamo oglaševalski kolač, je zadeva malo drugačna. Mediana je za leto 2008 izračunala (.pdf), da so na spletu štirje odstotki vsega denarja, namenjenega oglaševanju, medtem ko je v tisku (revije, časopisi, dnevniki, vloženke in priloge skupaj) denarja osemkrat več (32 odstotkov)!

Mogoče je trditev drzna, ampak zdi se mi, da škarje in platno pri razvoju medijev držijo oglaševalci. Me zanima, kaj bi se zgodilo, če bi čez noč oglaševalci spremenili razmerja in osemkrat več denarja namenili spletu, medtem ko bi tisk ostal z bornimi štirimi odstotki. Koga bi kap?

Da se vrnem k Robiju. Kot je napisal že Jure, je projekt hvalevreden, a napačen iz stotih razlogov. Mene najbolj moti to konstantno kopiranje logike papirja na digitalni medij, namesto da bi mediji kopirali logiko uspešnih spletnih projektov. Pa dejstvo, da skoraj vsi mediji s svojimi tiskanimi izdajami na spletu delajo kot svinja z mehom. Pdf? Plačljive vsebine? Prosim vas, kdo ima tu koga za norca?