Tole bo eden daljših zapisov, vključuje pa poročanje o desetdnevnem potepanju po Berlinu. Kulturni šok? Ja, prosim!
Ko sva lansko leto po Londonu in Edinburghu izbirala nove lokacije za letni dopust, je bil med njimi tudi Berlin. Pogovor o njem je šel na zelo podoben način kot v filmu “Wag the dog“, kjer se o Albaniji pogovarjata Robert de Niro in Anne Heche.
Winifred Ames: Why Albania?
Conrad ‘Connie’ Brean: Why not?
Winifred Ames: What have they done to us?
Conrad ‘Connie’ Brean: What have they done FOR us? What do you know about them?
Winifred Ames: Nothing.
Conrad ‘Connie’ Brean: See? They keep to themselves. Shifty. Untrustable.
In sva šla. V želji po raziskovanju in odkrivanju novih krajev.
Dan 1: Ruska mafija
Z letalom sva letela iz Benetk, nato na letališču Schőnefeld stopila na vlak, se odpeljala do postaje Zoologische Garten in nato s podzemno do lokacije, kjer naj bi bil hotel. Zajeb 1 – po moji krivdi sva falila odcep in se odpravila v točno nasprotno smer od hotela.
Ko sva se končno pricjazila do hotela, so nas pozdravili z računom za sobo. Ura je bila čez devet zvečer, ruska hotelirka pa je od naju zahtevala 744 evrov gotovine, ker “machine don`t work”.
“Ja fakin šit,” sem klel, ko sva se, tokrat brez prtljage podala v noč za skoraj osemsto evri gotovine. Prvi bankomat nama je dal malo več kot 300 evrov, Baja je imela sabo še nekaj gotovine, vsega skupaj ni bilo dovolj. “Klinc, kje si še videl, da plačaš takoj, ko stopiš v hotel,” sem pizdil, “ne bova danes plačala, pa naj se jeb…”
Hotelirka je samo pokimala in naju spustila v sobo.
Dan 2: Kje za vraga je Knut?
OK, prva stvar je bila obisk živalskega vrta. Itak. Ne moreš biti v Berlinu in ne videti Knuta. Knuta? Ja, Knuta! Prideva do vrat, nikjer nobene oznake. OK, res je minilo že nekaj let, ampak pri vseh histeriji, ki je vladala v “tistih” časih, bi človek pričakoval vsaj majhen znakec. Preveriva zemljevid in si označiva kletke z medvedi. Pri prvi ga ni. Pri drugi tudi ne. Pri tretji tudi ne. Malo obupava in se osredotočiva na druge živali.
Ker sva vrt obiskala v bolj zgodnjih urah, je večina stanovalcev še spala, vseeno pa sva uspela posneti naslednje fotografije:
Poleg zoološkega vrta ima Berlinski ZOO še impresiven akvarij, kjer je nastal spodnji videoposnetek:
(Opozorilo: Na koncu sem vključil še posnetek iz SeaLife akvarija v Berlinu, ki sva ga obiskala nekaj dni po obisku živalskega vrta.)
Stopiva iz akvarija in greva do avtomata s pijačo. “Daj mi en jabolčni sok, ne bom pila gaziranih pijač,” reče Baja in v roke dobi plastenko iz avtomata. Odpre zamašek in…pijača je gazirana. “Kdo hudiča gazira jabolčni sok?” se čudiva in jaz podrobno pregledam gumbe na avtomatu. “A!,” rečem, “tukaj imaš gazirani jabolčni sok in negazirani jabolčni sok. Očitno sem pritisnil gumb za gazirani jabolčni sok.” V avtomat izgineta še dva evra, pritisnem na gumb za negazirano pijačo in ven pade…gazirani jabolčni sok.
Fakt: Nemci imajo radi gazirane pijače. RES RADI. Tako zelo radi, da gazirajo vse, kar se gazirati da. Voda, sokovi…vse je gazirano. Z lupo sva morala iskati negazirano vodo oziroma sokove, ki niso imeli noter dovolj ogljikovega dioksida za potop do globine stotih metrov.
Po odhodu iz akvarija sva se odločila, da bova ponovno poskušala izslediti Knuta. In sva, končno, ga. Dragi moji, Knut.
Čisto zares. Umazan medved, ki so ga po ne vem kateri logiki zaprli v samico. Edini znak, da je to dejansko THE Knut, je štant zraven ograde, čeprav sumim, da se medvedi v berlinskem vrtu pri igranju Knuta menjajo. Not impressed.
V živalskem vrtu sva ostala pet ur. Zelo zanimivo, ogled priporočam. Tudi lokacija sama je zelo dobro urejena in ponuja dovolj sedišč, da si človek odpočije.
Dan 3: Spomenik umorjenih Judov druge svetovne vojne in ostale znamenitosti
Drugi dan ogledov sva namenila zgodovini druge svetovne vojne. V Berlinu je kar nekaj zanimivih lokacij, prva med njimi pa je zagotovo spomenik umorjenih Judov druge svetovne vojne. Zemljevid v roke in greva. Za začetek kar peš, bova videla, do kje bova prišla.
Sedaj vem, da je Berlin zelo skoncentriran, kar se turističnih točk tiče. Judi so zraven Brandenburških vrat. Ki so zraven spomenika zmagi. Ki je zraven Bundestaga.
Spomenik Judom:
Brandenburška vrata:
Siegesalle:
Bundestag:
Za Bundestag je vrsta. In to taka, trikolonska. Do kupole sva tako prišla šele naslednji dan, ko sva se taktično odločila, da je za zadevo potrebno vstati bolj zgodaj. Se splača? Njah, dve uri čakanja za pol ure razgleda. Pa naj vsak zase presodi, ali je to smiselno.
Dan 4: Ribe na Alexanderplatzu
Na vzhodni strani Zidu je Alexanderplatz, vzhodna verzija Potsdamplatza, ki ima najvišjo točko Berlina – televizijski stolp. Moram reči, da je Alex zelo dober primer te berlinske shizofrenije, saj je trg arhitekturno zares obupen.
Zraven Alexanderplatza se nahaja SeaLife, kjer naj bi bil največji cilindrični akvarij na svetu. Kako to izgleda? Precej impresivno…
Ironija – ob nakupu vstopnice za akvarij dobiš deset odstotni popust v ribji restavraciji.
Dan 5 – Muzeji in kurbe
V Berlinu obstaja t.i “muzejski otok”, kjer imaš na enem mestu zbrane štiri muzeje. Karta je enotna in velja za cel dan, midva sva potiho obupala po treh, saj so si tematsko zelo podobni. Še najboljša sta Pergamonov muzej (Pergamonmuseum), kjer Nemci hranijo originale zgradb iz daljne zgodovine in Novi muzej (Neues musemu), kjer so zadeve bolj geografsko pestre.
Sem že omenil, da sva večino časa hodila? No, na ulici Kurfürstendamm je očitno berlinski red light district. In me je Baja zgroženo pocukala za rokav: “Kaj ma pa ta teta oblečeno?!” Skoraj sem umrl od smeha, ampak vseeno spravil skupaj odgovor: “Najbrž gre v službo…”.
Na ta dan sva bolj po nesreči kot po načrtu našla tudi Checkpoint Charlie, še en ostanek iz hladne vojne, ki jo sedaj turisti oblegajo in se slikarijo zraven igralca v uniformi. Mene ni impresionirala.
Tudi tete v fast food restavracijah, ki pri straniščih fehtarijo za drobiž, me niso impresionirale. V bistvu mi ni jasen koncept v kostim oblečene tete, ki pred stranišči govori “Hallo!” in kaže na prazen pladenj, kamor naj bi uporabniki dali vsaj trideset centov na obisk.
Dan 6 – Akcija BoB (Bears of Berlin) in demonstracije
Da je medved simbol Berlina, je jasno. Kul ideja, ki so jo najbrž skovali v želji po promociji glavnega mesta Nemčije, so kipi medvedov, ki jih nato lokalni umetniki po naročilu poslikajo in postavijo pred posamezne lokacije (trgovine, gostilne…).
Ko smo z imigrantko Karmen šetkali po mestu, smo neplanirano naleteli na demonstracije. Ker se v Nemčiji pripravljajo na parlamentarne volitve, hkrati pa je berlinski župan nedavno uvedel nove CCTV kamere na vseh podzemnih železnicah, je bilo razlogov za demonstracije več kot dovolj razlogov. Par utrinkov:
Dan 7 – Na vzhod!
Na ta dan sva se odpravila na drugo stran zidu. Z vlakom. Kakšna razlika! Že na zahodni strani se soseska razlikuje od soseske, na drugi strani Zidu pa je razlika še bolj očitna. Arhitektura, zapuščene lokacije…vse to na momente daje občutek igre Fallout 3. Brez heca.
Podobnosti z zahodnim delom se da videti predvsem v parkih, vseeno pa je Vzhod zelo bohemski in zanemarjen. Po nekaj lutanja smo odlutali na bolšji sejem, kjer najdeš čuda stvari. Na žalost fotk ni, spomnil sem se šele na koncu, ko smo že korakali proti domu. Pa še deževalo je.
Dan 8 in Dan 9 – Easy
Prvih pet dni hoje se je poznalo. Za konec sva se odločila, da bova zadevo zastavila bolj penzionistično, s sprehodom do reke Spree in branju knjig na bregu. Reka se je izkazala za zelo prometno, z zelo pogostim turističnim ladijskim prometom.
Potem sva spokala in šla domov.
Berlin 2009 – Zaključek
Kulturni šok je bil posledica predvsem treh dejavnikov.
Hrana v restavracijah je pod vsako kritiko. Ne vem, ali je to le moj vtis ali pa je res celotna berlinska kuhinja zgrajena okrog pečenega krompirja in mesa. Najboljša juha je bila v McDonald`su – ne vem, ali to pomeni, da je bila res dobra ali pa pač samo najboljši približek, ker drugih ni bilo.
“Nicht English, bitte!” Spet so to lahko samo najine izkušnje, ampak v Berlinu se prej zmeniš s polomljeno nemščino kot z superiorno angleščino. Ne vem zakaj, ampak še na Deutsche Bahnu so naju čudno gledali, ko sva jih po angleško spraševala o kartah.
Berlin je umazan. Ne mislim, da bi moral biti čist kot London, ampak pasji dreki na vsakem koraku in vse mogoče smeti in odpadki v centru mesta so pa res a big wtf.
Zakaj se je splačalo it?
Zaradi izkušnje. Zanimivo je bilo videti vso to raznolikost in shizofrenost na enem mestu.
Zaradi turističnih lokacij. Par zadev je res zanimivih.
Zaradi dopusta. Tako kot vsako leto.
Ni celotna berlinska kuhinja zgrajena okrog pečenega krompirja in mesa, na izbiro imaš tudi kulinariko z oddaljenih koncev sveta.
So pa različne oblike krompirja (sploh pomfrit) in mastnega mesa značilne za celotno severno Nemčijo. Bolj greš na sever, bolj so prehranske navade podobne ameriškim (natančneje, jugu ZDA). Navidezna meja, ki Nemčijo ločuje na sever in jug glede nezdravih prehranjevalnih navad, poteka konkavno po črti zahod-vzhod, ob Mainzu in Dresdnu.
Vonjave v Berlinu so tudi mene po drugem obisku precej razočarale (na ulicah mi je najbolj smrdel urin, kečap in polito pivo: http://ervinator.wordpress.com/2008/05/16/multiku… Dobil sem občutek, da se stanje glede tega poslabšuje. Berlin je namreč ena najcenejših evropskih prestolnic, s tem pa med drugim privablja tudi malo čuden folk. Ampak glavna odlika, zaradi katere se splača doživeti Berlin, je na drugi strani prav to: multikulturnost.
Si pa dober, da nisi že takoj v hotelu popizdil. Škoda, da nista šla v tisti muzej ob Checkopintu. Morala bi rentat bicikle. To je daleč najboljša varianta.
O Knutu sem pa že lani pisal, da je brezveze. ZOO, po drugi strani, je vrhunski. Fino je, ker je sredi mesta.