Vem, da je to klasika, a sem jo vzel v roke po tem, ko se je prvo panično navdušenje nad njo malo poleglo. Ampak veste kaj – še vedno je to zelo dobra knjiga.

Chris Anderson, urednik revije Wired, je s knjigo The Long Tail postavil v kontekst spletno ekonomijo participatornega spleta. Izhaja iz premise, da je ponudba na fizičnem trgu pomanjkljiva in da je digitalni trg superioren. Trg je tukaj mišljen kot socialna in ne nujno ekonomska kategorija, čeprav se Anderson veliko ukvarja s ponudbo glasbe, filmov in ostalih izdelkov množične kulture na obeh trgih.

Knjiga je zelo praktična, avtor pa analizira več posameznih primerov iz sfer družbenega življenja (kultura, politika, ekonomija) in vsakega od naštetih primerov (prodajalne plošč v primerjavi z Amazonom, prodajalne DVD-jev v primerjavi z Netflix spletno trgovino in tako naprej) uporabi za dokazovanje glavne teze knjige.

Long tail theory oziroma teorija dolgega repa je sedaj postaja že klasika, zato samo kratek povzetek – teorija predpostavlja, da je večja ponudba na trgu za posameznika dobra stvar, čeprav bo samo majhen del (10%) vse ponudbe tudi komercialno uspešen. Ostalih 90% bo po vidikih komerciale manj uspešnih, vseeno pa bodo našli pot do posameznikov, ki jih glava repa ne bo zadovoljila. Ključna poanta je v količini ponudbe, saj “fizične” prodajalne ponavadi 90% artiklov sploh ne držijo, ravno zaradi že prej omenjene komercialne neuspešnosti preostalega spektra.

Anderson trdi, da se s pojavom spletne ekonomije trg atomizira – da definicija hita oziroma uspešnice, ki je veljala v “fizični” ekonomiji, za splet ne velja več, saj skupnega trga ni. Obstaja samo plejada mikrotrgov, znotraj katerih se sicer formulirajo lestvice najboljših izdelkov, vendar pa so trgi med seboj neprimerljivi.

Poanta, ki me je v knjigi najbolj navdušila, je seveda folksonomija. Participatorna družba, kjer posamezniki sodelujejo v oblikovanju sveta okrog sebe. Nekakšna elektronska demokracija, le da je tukaj pojem uporabljen zelo široko in ga avtor uporabi v večih primerih, od označevanja artiklov v spletnih prodajalnah, do priporočanja spletnih novic oziroma prispevkov in tako naprej.

V knjigi sicer ni razloženo, kako spodbuditi participacijo uporabnikov in zagotoviti kvaliteto folksonomije, avtor se večinoma zanaša kar na ljubezen (amour = amateur), kar v določenih primerih dejansko deluje, v določenih pa žal ne. Mogoče še citat za na majico: In world of infinite choice, context, not the content is the king. Podpišem.