Rammstein se pokesa za Rosenrot in se vrne h koreninam…

Rosenrot, ostanek albuma Reise Reise, je očitno z mize nemških kovačev pospravil vse ostanke in tako so bili za album Die Liebe is fűr alle da primorani v roke ponovno vzeti kladivo ter naklepati nove rime, nove skulpture. Dvojni deluxe album nemških težkometalcev tako nosi šestnajst novih skladb (nekaj je tudi remixov oziroma orkestralnih izvedb), vsega skupaj pa je za dobro uro materiala.

Zgodba se začne z Rammlied(*), ki jo lahko označimo kot nadaljevanje komada Rammstein iz plošče Herzeleid. Energetični začetek plošče, ki odlično napove vračanje h klasiki, se nadaljuje v Ich tu dir weh in Waidmanns Heil, ki po zvenu prav tako spadata na Herzeleid, medtem ko bi lahko četrti komad, Haifisch(*), uvrstili na konec dobre stare plošče Sehnsucht.

Potem pridemo do prvega presenečenja. Komad B******** in šestka na plošči, Frühling In Paris, presenečata. Prva s pomanjkanjem melodije, druga pa s svojo umirjenostjo in kitarsko spremljavo. Podobno kot Ohne Dich na Reise Reise se tudi Frühling In Paris ponaša s petjem in pop-rockovskim zvenom kitar in bobnov.

Pri komadu Wiener blut sem se moral nasmejati naključju. Se spomnite, kako so na Reise Reise s komadom Mein Teil opomnili na primer ljudožerca iz Innsbrucka? No, tokrat so se lotili še enega podobnega fenomena, Josefa Fritzla, z zelo črnokomedijantskim besedilom.

Drugi singel in osmica na plošči, Pussy(*), ki je šokiral z NSFW videospotom, je nadaljevanje komada Amerika iz plošče Reise, Reise. Dobra stara zajebancija, ki je bolj vaja v slogu in šoku kot karkoli drugega. Tudi naslovna skladba Die Liebe is fűr alle da gre (pre)hitro mimo, Mehr pa preseneti na podoben način kot šestica.

Nato pa pridemo do skritega diamanta plošče, Roter Sand(*), ki jo lahko na deluxe različici albuma slišimo tudi v orkestralni izvedbi. Po tragičnosti jo lahko primerjemo s komadom Nebel, vseeno pa je Roter Sand za nekaj stopenj bolj energična.

V zadnji četrtini komade, ki se niso uvrstili na glavni del albuma. Tako tukaj najdemo Führe Mich, ki deluje bolj kot uvod v Donaukinder(*), počasno in polno balado, ki spominja na Morgenstern, nato Halt, ki izzveni v prazno, že prej omenjeni orkester in Roter Sand, za konec pa se Rammstein poslovijo s pesmijo Liese, ki parafrazira komad Roter sand, kjer obržijo melodijo in spremenijo besedilo.

Sodba?

Zadeva je na nivoju. Absolutni favoriti so označeni z zvezdicami, po slabih štirih letih pa so fantje dodali nov kolešček v stroj, ki dobro podmazan teče naprej.