Seznam plošč, ki so zaznamovale leto 2009 in se največkrat zavrtele po mojem ipod touchu.
Rammstein – Die liebe ist fűr alle da
Res, da je prišla pozno, a je takoj postala legendarna. Konceptualno zelo podobna prejšnjim izdelkom, energijsko polna in pomensko bogata, šesti podvig nemških industrialcev prinašal nekaj za vsakogar. Za energični metal, romantično gruljenje in nekaj vmest – Till je s kompanijo sestavil zelo dober album, ki ga drugam kot na prvo mesto skorajda ne morem uvrstiti.
Metallica – Death magnetic
Po katastrofalnem St. Anger so se fantje vzeli v roke in se vrnili v slogu, ki jim pritiče. Malo manj vsebinsko bogata, a vseeno zelo primerna za večkratno poslušanje, kjer dobri stari metalci pokažejo, da še niso za odpad. Trša od Load in Reload, mehkejša od svete trojice (Master of Puppets, Ride the Lightning, …justice for all) je Death magnetic vseeno dober primer mešanja preverjenih receptov s kančkom novitet, ki Jamesovi bandi odlično uspejo.
Green Day – 21st century breakdown
Ne vem zakaj, ampak do zadnjega albuma so bili pri meni Green Day zapisani kot mehkejša verzija skupine Offspring. Slednji so se mi zdeli težji, bolj metalski, medtem ko so se Green Day nagibali že v pop. No, po zadnji plošči lahko rečem, da so se korenito popravili in sestavili enega bolj poslušljivih albumov, ki s ponovitvami ne izgublja na naboju.
Bruce Springsteen – Working on a Dream
Ko vam bo presedalo poslušati glasne komade, v predvajalnik vtaknite zadnji izdelek the bossa in v nekaj sekundah boste dosegli nirvano. Sicer ni tako uporniško naravnan kot večji del njegove diskografije, vseeno pa zelo dobro drži kvaliteto posameznih pesmi. Navdušil me je sicer s komadom The Wrestler, vseeno pa tudi preostalih dvanajst pesmi ni za odmet.
The Hours – See the light
Predskupina koncerta U2 je s svojim za zdaj še edinim albumom poskrbela za dobro dozo tapkanja z nogo ob tla oziroma požvižgavanja melodij svojih komadov. Ne pričakujte kaj preveč pretresljivega, ampak dejstvo, da vas ob poslušanju pop plošče ne bo začela boleti glava, štejem za plus.
Elliot Goldenthal – Public enemies
Mogoče zato, ker so soundtracki umirajoča vrsta, mogoče pa zato, ker Elliot dela čudeže. Štejte to kot nadaljevanje glasbene pokrajine filma Heat in Collateral, pa boste hitro videli, zakaj sta Mann in Goldenthal match made in heaven. Pa čeprav gre za album, kjer bi se uredniki lahko bolj potrudili z aranžmajem.
Pet shop boys – Yes
Disko? Disko! Čeprav je duo na sceni že dvajset let, se njuna glasba še vedno ni spremenila v postano juho. Slabo uro miganja lahko jemljete dnevno, tudi v avtu.
Dream theater – Black Clouds & Silver Linings
Zadnji izdelek klasikov progresivnega metala je še eden v vrsti dobrih pretiravanj v slogu. Plošča, kjer je povprečna dolžina komada dvanajst minut in kjer je glas dobra spremljava inštrumentalij (ne obratno), sede predvsem v mrzlih nočeh za računalnikom
Norah Jones – The Fall
Hej, če Katie še spi, bo pač zadostovala Norah. Ne vem zakaj, ampak pritegne že prvi komad, ki deluje kot tak zelo dodelan ringtone. Tudi preostanek plošče ni slab, mogoče zato, ker je danes zunaj tako vreme.
Rőyksopp – Junior
In za konec še malo elektra. Dobro, ni ravno Melody A.M., ampak dvojec brez krmarja še vedno zelo dobro vodi po brzicah glasbe za masažo ušes, ki je ni treba poslušati zbrano, paše pa tudi med upravljanjem s težko mašinerijo.
