Kako sem na novo odkril Martina Strela in kako ga je med ekspedicijo po Amazonki v večih ozirih reševal njegov sin.

OK, spadam med ljudi, ki nimajo dobrega mnenja o maratonskem plavalcu, pivcu in gobcaču Martinu Strelu. Eden glavnih razlogov so njegovi famozni intervjuji, v katerih samo pljuva po vseh ostalih in ne pove nič pametnega. Ne samo, da ne pove nič pametnega, hkrati razkazuje svojo ignoranco in si še dodatno niža javno podporo.

V prispevku “Martin Strel – simbol naše dobe” sem na koncu zapisal:

“Človek mogoče sicer lahko spada v kategorijo rekorderjev, ampak s svojimi javnimi nastopi si dela sramoto. Hvalisanje v slogu “Na Sundancu bom ostal do zadnjega dne, ker bo mogoče film dobil kako nagrado,” pa kaže na razlog naslova tega prispevka. Embalaža brez vsebine.”

Pred dnevi sva si z Bajo končno ogledala film Big River Man in sam moram reči, da me je film zelo pozitivno presenetil. V njem spremljamo slavnega plavalca z ekipo, ki jo sestavljajo domačini, avstralski navigator in Strelov sin, ki se s skupnimi močmi spopadajo z Amazonko.

Ogromno vlogo v celotnem projektu igra tudi Strelov sin, Borut Strel. Ne samo, da v filmu opravlja vlogo pripovedovalca zgodbe, skozi pripoved lahko spoznamu tudi njegovo veliko delo na samem projektu, od organizacije in priprave na pot, do skrbi za odnose z javnostmi in tako naprej.

Če sodim po ostalih javnih nastopih Martina Strela, lahko rečem, da še sreča, da v filmu nima večje vloge. Res je sicer, da film spremlja njegovo pot po Amazonki, vseeno pa Strel večino filma preplava brez besed, če pa že govori, so njegovi stavki kratki in brez vsebine. Nekje na sredini filma Borut pojasni, da “smo v določeni točki na Martina začeli gledali kot na zanimivo žival, ki plava poleg barke, mi pa ji občasno vržemo v vodo kak priboljšek.” Najbolj bizarna stvar se zgodi na koncu filma, ko Martin finišira Amazonko, sin pa mu na ladji piše izjavo za javnost, v katerih bo Martin razložil, zakaj je sploh skočil v reko.

Režiser John Maringouin je v nekem intervjuju izjavil, da je sicer hotel posneti naravovarstveni dokumentarec, da pa ni računal, da bo celotna zadeva tako nadrealistična. Strel se obnaša kot žival, reka jim pod noge meče brzice, živali in ostale značilnosti, ki so za človeka bolj kot ne smrtonosne, kilometri pa padajo zelo počasi.

Film je klasičen road movie, ki mu ekipa dodaja biografske prvine Martina Strela, ki večkrat presenetijo. Sam namreč nisem vedel, da Martinu v delavski knjižici piše, da je učitelj flamenko kitare. Pa da je “professional gambler”. In tako naprej. Delčki mozaika, ki pred gledalcem rišejo popolnoma drugo sliko, kot jo je človek vajen iz prebiranja Strelovih abortusov v medijih.