Veliko se je in se še bo govorilo o modernizaciji poštnih storitev oziroma o prestrukturiranju tega megalomana, za katerega se mi zdi, da mu v prihodnosti ne bo lahko…
Na polici imam tri listke, ki od mene zahtevajo interakcijo s prav določeno osebo ob prav določenem času. V času asinhronih komunikacij, kjer vse poteka realno-časovno a vendarle z zamikom, je to pravi fenomen.
UPS in lokacija
Prvi listek je od podjetja UPS oziroma slovenske podružnice. “Hoteli smo vam dostaviti paket,” pravijo, “pa vas ni bilo doma. Pokličite nas in nam povejte, kje boste naslednji teden med deveto zjutraj in tretjo popoldne,” še naročajo, “če ne, bomo paket poslali nazaj.”
OK, razumem. Ocenjujem, da imajo dostavne službe veliko več dela s podjetji kot z navadnimi uporabniki. In ker podjetja ponavadi funkcionirajo v že prej omenjenem časovnem terminu, so se temu prilagodile tudi službe. Malo manj razumem mehaniko, ko pride do interakcije z navadnim uporabnikom, ki je v tem terminu le redko na naslovu, kamor ponavadi dobiva pošto. In ker dostave ne napovejo svojega prihoda, pošiljka avtomatično stoji vsaj en dan (v primeru vikenda še dlje).
Kako torej poskrbeti, da vam UPS dostavi zadevo v prvem poskusu?
Alternativna rešitev no.1: Naslov spremenite in si pakete dostavljajte v službo. To sicer ni rešitev, ki bi delovala v vseh primerih, saj ugibam, da so stopnje tolerance zelo različne, hkrati pa je včasih to tudi logistično nemogoče zaradi delovnega mesta (sploh v velikih podjetjih oziroma proizvodnjah).
Alternativna rešitev no.2: Naslov spremenite in pakete preusmerite na penzioniste oziroma bolnike. To bi bila lahko celo tržna niša. “Upokojenec prevzema pakete in pisma ter se izdaja za kogar hočete. Diskretnost zagotovljena, prevzem isti dan ob katerikoli uri!” bi bil lahko oglas za to storitev.
Alternativna rešitev no.3: Razvoj spletne mreže, v katero bi UPS vključeval uporabnike in jih pred dostavo vprašal, kam naj zadevo dostavijo tokrat. Reši veliko težav, vseeno je v določenih primerih problem termin dostave.
Vse rešitve imajo veliko pomanjkljivost in to je sprememba lokacije cilja dostave. Ima dostava na dom še sploh smisel?
Davčno upravo skrbi samo dva tedna
Drugi listek je od davčne uprave. Plačat` bo treba in položnica me čaka na pošti. Pošta je odprta do šestih, kar pomeni dirkanje po službi oziroma dodaten opravek pred službo. Ker sem vezan na javni potniški promet, to vse skupaj zadevo še dodatno zakomplicira.
Ampak pozor… Na listku piše: “Zadevo morate prevzeti osebno, če je ne boste v petnajstih dneh, vam jo prinesemo na dom!” A-ha. V čem je potem fora? Razumem, da si davčna uprava s tem opere roke pri ljudeh, ki se izogibajo plačilu dohodnine in po petnajstih dneh reče: “Dovolj je, plačal boš v vsakem primeru!”, ampak ravno ta “…v vsakem primeru” me moti.
Na sploh bi to davkarijo lahko poenostavili do te mere, da bi ti država preprosto vzela, kar je njenega. Če že tako ali tako nimaš nobene pravice ugovora oziroma se na izračun ne moreš pritožiti več kot enkrat, bi lahko država v primerih, ko pritožba ni mogoča, denar preprosto vzela. Ali to zveni preveč diktatorsko?
Alternativna rešitev je tukaj samo ena. Ignorirajte obvestilo in počakajte tista dva tedna.
Poštar paketa sploh nima sabo
Tretji listek je največji misterij. Obvestilo o poskusu dostave paketa, ki ga v bistvu nikoli ni bilo. Ker se navadni poštarji prevažajo s kolesi in motorji, na njih seveda ni prostora za večje pakete, ki jih naročajo uporabniki. Tako se čas dostave avtomatično podaljša za en dan, ker obvestilo ponavadi vidite šele popoldne, brez obvestila pa vam na pošti paketa niti ne bodo izdali.
V tem primeru odpadejo vse zgoraj navedene rešitve, saj paketa poštar nima sabo in ga morate iti tako ali drugače iskati na pošto. Od vseh omenjenih primerov vam ta torej požre največ časa in energije, saj morate ne glede na naslov paket prevzeti na vnaprej določeni lokaciji. Hkrati je to po moje največji manko Pošte kot organizacije, saj alternativnih rešitev preprosto ni.
