Drugi del zombijevske sage sem sicer dobil že za novo leto, njen pravi čar pa odkril pred kratkim. Zadeva je odlična tako v načinu za enega igralca, kot tudi za igranje preko mreže. Zombies, here we go!

Osnovni koncept je ostal zvest originalu – štirje junaki, dve orožji na junaka in končno nešteto število zombijev, ki lomastijo, bljuvajo, jahajo in kar je še tega in si na vse pretege prizadevajo, da bi našim junakom preprečili odhod iz zombilanda.

Left 4 Dead 2 ima v izvorni različici za enega igralca 5 kampanj, ki vsebujejo 23 stopenj, v obliki dodatka pa je trenutno še ena kampanja, ki ima 3 stopnje. Sicer se ne sliši dosti, ampak zadeva je kar obširna, poleg tega pa vse skupaj dodatno zakomplicirajo dokaj pametni nasprotniki, ki jih vi skušate odvrniti od zlih namenov z več kot tridesetimi orožji.

Poleg klasičnega načina za enega igralca, kjer so avtorji v pobijanje vpletli zgodbo o begu iz okuženega ozemlja, lahko v Left 4 Dead 2 svoje veščine preizkusite še v večih načinih igranja, med drugim pa lahko prevzamete tudi vlogo enega od tipov zombijev in se preizkusite še na drugi strani.  Ustvarjalcem je tako iz preprostega koncepta streljačine uspelo razviti nekaj vsebinsko bolj bogatega. In čeprav je devetdeset odstotkov igre še vedno dobro staro nažiganje brez razmišljanja, je tistih deset odstotkov presežka res dobrodošlih.

Igra poleg načina za enega igralca omogoča tudi kooperativni način za dva igralca na eni konzoli in igranje preko mreže, kjer se lahko nad zombije spravite v četvericah, igra pa na partijo preklaplja med igranjem kot človek in igranjem kot zombi, kar celotni zadevi doda še pet mililitrov čara.

Vse skupaj je tako zelo efektivno zapakirano v igro za pet minut, ki jo lahko igrate tudi po več ur. In ko se vam bo zazdelo nesmiselno pobijanje zombijev že rahlo brezveze, imate tukaj tudi preko petdeset posebnih nalog, ki vam prinašajo bonus točke. Meni najljubša? Z nestrelnim orožjem odbijte glavo vsaj 200 zombijem.