Če sva se lansko leto zadeve lotila amatersko, sva jo letos načrtovala. Od obutve do značke na Twitterju. Hey ho, let`s go!Za razliko od lanske pekoče vročine, je bil letošnji pohod deževen. Padalo je skoraj neprestano, zoprn pa je dež postal samo na koncu, ko se je bilo treba prebiti še čez zloglasni Golovec.

Letos sva za razliko od lanskega “Greva sam do Viča al pa celo turo” zadevo naplanirala in že v osnovi splanirala celotno turo, celotnih 35+ kilometrov. V kontra smeri seveda, ker živiva tik pod Golovcem. Vstala sva malo bolj zgodaj, ker prijave za medalje prenehajo sprejemati ob osmih (lansko leto sva se na pot odpravila ob enajstih).

Pot je bila ista kot lani, zaradi spakirane hrane in vode ter dežja pa zelo nestresna. Za razliko od lanske kalvarije zadnjih desetih kilometrov je bilo letos edino omembe vredno naprezanje samo na koncu, ko sva se v dežju prebijala skozi podrastje Golovca. Vse ostalo je bila turistika v poletnem dežju, ki je sproti hladil in miril mišice.

Zaradi deževnega vremena se mi je zdelo, da je na progi malo manj ljudi kot lani, ampak vseeno je bilo na progi baje več kot sedem tisoč pohodnikov, kar za deževno soboto in večdesetkilometrski trip niti ni tako zelo slabo.