Vem, da je šele junij in da bo jesen še vroča, ampak fanjte (in dekleta), Red Dead Redemption je resen kandidat za igro leta. Divji zahod še nikoli ni izgledal tako dobro in Niko Belić (z imenom John Marston) na konju dobiva nove razsežnosti.

John Marston je klasičen izobčenec. Vlada mu je ugrabila družino in ga prisilila, da se v imenu zakona poda na lov za tremi zločinci svoje bivše tolpe, ki jo je neprostovoljno zapustil po neuspelem ropu. Žene ga maščevanje in skrb za sina in ženo, na poti do zmage nad zločinci pa ne izbira sredstev.

Igra navdih išče v klasičnih kavbojskih filmih in knjigah, vseeno pa zaplet in zgodbo postreže na izredno svež in neklasičen način. Glavne naloge, ki razvijajo rdečo nit pripovedi se dopolnjujejo z stranskimi misijami, ki so zabavne, krute in ali kako drugače zanimive, vse skupaj pa igralca drži in ga ne izpusti.

Za razliko od svojega predhodnika, serije Grand Theft Auto, je Red Dead Redemption veliko bolj zanimiva in veliko bolj nelinearna. Naloge vključujejo lovljenje zločincev, reševanje zabavnih “tujcev”, krotenje konj in lovljenje vseh mogočih živali, ki živijo v stepah divjega zahoda, vsaka naloga pa prispeva k dvema statistikama – ugledu (fame) in slavi (honour), ki vam odpirata nove možnosti komunikacije, nižata cene dobrih in dvigujeta ugled pri predstavnikih oblasti, ki vas ne bodo lovili tako zavzeto.

Poleg divjine in nevarnosti, ki prežijo v njej, je zemljevid na gosto posejan z mesti, ki ponujajo drugačne izzive – od pokra, kockanja do igranja z noži in drugimi igrami, kjer si lahko z malo spretnosti prislužite dodaten denar, ki ga nato porabite za orožje, plačevanje kazni in hrane.

Rockstar je čudovito razdelal upravljanje glavnega lika, kjer se pozna konkreten napredek od časov Nika Belića, kjer je igra proti koncu postala zoprna zaradi okornega upravljanja. V Red Dead Redemption z lahkoto jahate, hkrati mečete laso in krotite divje konje in hkrati opazujete okolico za nepridipravi oziroma se na konju spopadate s tropom zločincev, ki vam hočejo storiti hudo.

Tudi okolje je fenomenalno, od s snegom pokritih gorovji do step in izsušenih rečnih strug ter razlikami med dnevom in nočjo, sončnimi in deževnimi dnevi… tako da se med potovanjem iz lokacije na lokacijo zagotovo ne boste dolgočasili. In če vam slučajno postalo za trenutek dolgčas, bodo ustvarjalci poskrbeli za hitro diverzijo v obliki stranske misije ali druge distrakcije, ki vam bo popestrila pot.

Poleg krasnih dialogov in zabavnih nalog igra prekrši več pravil linearnih pripovedi, ki se ponavadi uporabljajo v igrah. Sicer nočem izdati preveč, ampak lahko rečem, da so scenaristi zelo dobro razdelali koncept nelinearnosti, kjer se več različnih na videz nepovezanih incidentov poklopi v glavno zgodbo.

Izkušnja z igro me je spomnila na dve zadevi – na glasbo skladatelja Ry Cooderja (glasbena podlaga v igri je sicer na nivoju, vseeno pa bi jo lahko malo bolj razdelali) in na serijo Deadwood. Oboje priporočam po tem, ko se boste naužili ene najboljših, če ne celo najboljše igre leta 2010.