Dedek rock`n`rolla, Bob Dylan, je v Ljubljani še enkrat dokazal, da je mojster svojega poklica in da je čar originalov v remiksih.

Če bi naredili družinsko drevo glasbenikov, ki jih je (delno) inspiriral Bob Dylan, človek z več kot petdesetimi leti nastopanja pod pasom, bi potrebovali zelo dolg list papirja. Legenda, ki je postala sinonim uporništva in revolucije, je kasneje svoj talent mojstrsko pretopila v dobri stari rock and roll in pri 68 letih Bob Dylan nič ne kaže, da bi se fizično in psihično utrudil.

Bob Dylan - Ljubljana, Hala Tivoli (13.6.2010) Bob Dylan - Ljubljana, Hala Tivoli (13.6.2010) Bob Dylan - Ljubljana, Hala Tivoli (13.6.2010) Bob Dylan - Ljubljana, Hala Tivoli (13.6.2010)

T.i never-ending tour, na kateri Bob vztraja že več kot dvajset let, je še en dokaz, kako brezčasna je njegova glasba in kako “enostavno” je s pravi materialom na sceni uspevati več desetletji. All along the watchtower, Just like a woman in Like a rolling stone so klasike dvajsetega stoletja.

Bob Dylan - Ljubljana, Hala Tivoli (13.6.2010) Bob Dylan - Ljubljana, Hala Tivoli (13.6.2010) Bob Dylan - Ljubljana, Hala Tivoli (13.6.2010) Bob Dylan - Ljubljana, Hala Tivoli (13.6.2010)

Koncert me je impresioniral z dveh strani – najprej je tukaj setlista, ki je sestavljena iz dobrih starih komadov, po drugi strani pa vsebuje zelo veliko materiala, ki sem ga na koncertu slišal prvič.

Bob Dylan Setlist Hala Tivoli, Ljubljana, Slovenia 2010

Kar je super. Dylan bi lahko na koncertu preigral samo svojo zbirko največjih hitov in odkorakal z odra, vseeno pa je občinstvu pokazal tako razgibane in glasne (!), kot tudi bolj umirjene in lahkotne sprehode po svoji glasbeni zbirki. Glavni čar koncertov pa je ravno način hoje pri teh sprehodih (če lahko to primerjavo raztegnem do smrti), saj sem tudi znane komade tokrat prvič slišal v taki izvedbi.

Pohvaliti je potrebno še ostale člane Dylanovega benda, ki so komadom dali širino in globino, tako da je pri nekaterih skladbah Dylanov glas samo še eden od večih inštrumentov, ki se dopolnjujejo v simfoniji, za katero nočeš, da se konča. Sploh glavni kitarist, Charlie Sexton, je bil s svojimi solažami fenomenalen, ostali pa niso dosti zaostajali.

Kritike letijo bolj na dvorano in ozvočenje, sedeži so enostavno preveč zanič, da bi človek užival v sedenju, pa tudi ljudje bi se lahko pred koncertom preoblekli, če ne celo umili. Dvorana sicer ni bila nabito polna, a se je temperatura iz začetnih 24 stopinj hitro dvignila na zelo toplih 29, klimo pa so mojstri prižgali šele na koncu koncerta. Ampak naj jim bo, legenda je le legenda.

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan