Spodnji prispevek sem spisal za Dnevnikov Objektiv. Po dolgem času je bilo fino spet aktivirati medijske možgane in malo bolj na široko razmišljati o medijih na spletu v Sloveniji in zakaj jim ni uspelo ponoviti uspehov tujih medijskih hiš.
Opomba: Spodnje besedilo je nelektorirana različica, ki se je pojavila v Dnevnikovem objektivu. Poleg tega sem zaradi omejitve znakov v tisku za bralce tega bloga članku dodal še nekaj dodatnih točk za razmišljanje. Da ne boste rekli, da sem eno besedilo “prodal” dvakrat. Se pa na tem mestu še enkrat zahvaljujem Blažu Maziju, ki me je povabil k pisanju in Lenartu Kučiću, ki je opravil peer review besedila in ga s komentarji ter predlogi popravkov izboljšal.
Do okenca zavoda za zaposlovanje stopi mlajši moški. »Bivši poklic?« vpraša zdolgočasena uradnica in z roko podrsa po Apple iPadu XP, kamor vnaša podatke o novih nezaposlenih. »Spletni novinar,« zamrmra moški. »O moj bog,« zavzdihne uradnica, »danes vas je pa tukaj polno.« Z roko pokaže na klop, kjer sedi deset žensk in moških, ki vsak s svojim iPhone 6G preverjajo spletne razpise delovnih mest in upajo, da se bo v zadnjem trenutku našlo kaj za njih.
Fantazija ni daleč od resnične prihodnosti. Medijske hiše v Sloveniji, še posebej to velja za časopisne medijske hiše, so se namreč znašle v nezavidljivem položaju. Tja jih ni pahnila ekonomsko-finančna kriza niti drugi aktualni dogodki, temveč so si za položaj krive medijske hiše same. In spet niti ne toliko novinarji, saj so tukaj tudi sami igrali vlogo roparja, ki ga na po koncu akcije pajdaši ubijejo, kot vodje medijskih hiš, ki so s kratkovidnostjo spregledale znake konceptualne krize, v katerem se je znašlo novinarstvo (na spletu).
Strel v levo nogo – Splet postane privesek
Prve napake so se pokazale že pri prvih spletiščih časopisnih medijskih hiš, kjer se je videlo, da je splet za večino uredništev nujno zlo in brezkonceptna tvorba, ki nima funkcije in namena, ampak je tam zato, ker naj bi bila stvar moderna. Na slovenskem spletu so se tako v letih od 1995 do 2000 z zamikom začele pojavljati vsebine, ki so bile pred tem že objavljene v tiskanih medijih, v nekaterih časopisnih hišah pa so jih objavljali le po delih in upali, da bo splet deloval kot motivator nakupa tiskane izdaje.
V tem prvem obdobju so bile medijske hiše v izredni prednosti pred ostalimi spletnimi uporabniki. Spletna komunikacija je bila večinoma enosmerna, saj zaradi tehnološke osiromašenosti spletišča niso podpirala enostavnega komentiranja, dvosmerne komunikacije oziroma drugih funkcij, ki se nam danes zdijo samoumnevne. Hkrati je bilo postavljanje spletišč relativno zahtevno in drago, kar je imelo za posledico majhno število spletnih mest, medtem ko je število uporabnikov spleta skokovito naraščalo. Statistični urad je denimo leta 2004 v svoji prvi raziskavi dostopa do spleta izmeril, da je 43 odstotkov prebivalstva že dostopalo do spleta.
Vlaganje v novinarstvo na spletu bi se moralo začeti že takrat (kot so to počeli v Veliki Britaniji na Guardianu in mreži BBC), na žalost pa so bile medijske hiše še vedno močno pod vtisom medijske teorije o nedeljivem občinstvu.
Ta teorija je trdila, da se medijski uporabniki ne ločujejo po različnih medijskih kanalih (splet, televizija, radio, časopisi), ampak da konzumirajo samo en medij. Če se torej zgodi, da se iste ali pa vsaj zelo podobne vsebine pojavijo na bolj modernem, brezplačnem in lažje dostopnem mediju, bodo uporabniki pograbili ta medij in ignorirali okorne, papirnate, plačljive vsebine.
Zato so medijske hiše začele splet uporabljati skoraj izključno za spodbujanje prodaje tiskane izdaje in tako spregledale oblikovanje javnosti na spletu, ki je konzumirala izključno vsebine na spletu. Če teh vsebin ni bilo na enem mestu, so jih poiskali na drugem spletišču, v skoraj nobenem primeru pa niso šli vsebin iskati na druge medijske kanale (tiskovine, radio, televizija…).
Tako so slovenske medijske hiše ustvarile dvojno izgubo: na eni strani niso povečale občinstva tiskanih izdaj, na drugi strani pa so s slabimi izdajami na spletu odbijale spletno občinstvo, ki je vsebino našlo na tujih spletiščih.
Vseeno se lahko vprašamo, zakaj bi preslikava novinarskega dela na splet sploh morala delovati. Novinarstvo kot prodaja medijsko-informativnih vsebin mogoče sploh ni primerna za odprt, vseobsegajoč in brezplačen medij na spletu – mogoče bi bilo bolje, če bi medijske hiše za ta medij ustvarile ne samo nov poslovni model, ampak tudi popolnoma druge dobrine, ki bi jih tržili na spletu (na misel mi pridejo zabavne multimedijske vsebine, kjer bi bila medijska hiša izključno distributor in ne proizvajalec). Samo zato, ker smo medijsko prakso do danes iz tiska uspešno preslikali na radijske valove in iz njih na televizijske frekvence, še ne pomeni, da nam bo dobri stari copy-paste uspel še na novejših medijskih kanalih.
Strel v desno nogo – oglaševalci diktirajo tempo novinarjem
Ko so splet prvič opazili oglaševalci in začeli vlagati v spletno oglaševanje, so se novinarji spet prebudili. In storili drugo napako, zaradi katere je novinarstvo na spletu tam, kjer pač je in zaradi katere bo čez deset let na zavodu za zaposlovanje toliko brezposelnih spletnih novinarjev.
Dopustili so, da jim razvoj novinarstva na spletu diktirajo oglaševalske agencije oziroma da se kvaliteta informacij na spletu meri izključno in samo z branostjo oziroma s številom obiskovalcev. Novinarske hiše so na to igro pristale zato, ker so še vedno enačile spletno konzumacijo vsebin s konzumacijo tiskanih medijev, kjer je branost avtomatično pomenila večji zaslužek, saj je moral bralec časopis kupiti, preden ga je lahko prebral. Oglaševalec je pri zakupu oglasov v tiskanih izdajah tako lahko samo približno nadzoroval učinkovitost in doseg svojih oglasov, medtem ko spletne tehnologije omogočajo vedno bolj natančno sledenje uporabnikov, ki klikajo na oglasne vsebine.
S pojavom boljših orodji za merjenje in preverjanje obnašanja uporabnikov na spletnem mestu se je spet izkazalo, da je večina spletnega prometa na klasičnih medijskih portalih zelo nekvalitetna – da gre za uporabnike, ki ne klikajo na oglasna sporočila, ki niso lojalni blagovni znamki posamezne medijske hiše, ampak vsebine berejo na več medijskih spletiščih hkrati. Hkrati so ugotovili, da imajo zaradi istih razlogov oglaševalci težave pri vlaganju oglaševalskih sredstev v spletno oglaševanje in da zaslužki iz spletnega oglaševanja na klasičnih spletiščih medijev ne bodo prinesli težko pričakovanega dobička.
Spet so tukaj medije prehiteli oglaševalci in razvili kontekstualne mreže oglaševanja, ki uporabnikom strežejo bolj “uporabne” oglase, oglaševalci pa namesto predplačanih prikazov plačujejo dejansko porabo oziroma dejanske obiske oglaševanih spletišč.
To je bil tudi glavni razlog, da so se slovenske medijske hiše začele ozirati po spletnih izdajah oziroma da jih je začelo novinarstvo na spletu zanimati. »Če je nekdo pripravljen to plačevati, potem smo to mi pripravljeni ustvarjati,« so si rekli. Spletne izdaje so se širile in poleg poobjave vsebin, ki so jih že natisnili na papir, vključevale tudi vsebine, ki so jih medijske hiše pripravile ekskluzivno za spletno izdajo. In naletele na nov problem.
Ker se medijskim hišam na začetku ni zdelo smiselno razvijati novinarstva na spletu kot ločene veje novinarskega ceha, temveč so ga razumeli samo kot tehnološki podaljšek papirja, še danes v Sloveniji nimamo kvalitetnega programa, ki bi izobraževal kadre za novinarstvo na spletu oziroma ki bi poskušal splet jemati še kako drugače kot tehnološki izum, ki ga uporabljajo vsi.
Zato so večino »novinarjev«, ki so delovali v spletnih redakcijah medijskih hiš, iskali med študenti družboslovnih smeri, ki so se zdeli najbolj primerni za to delo. Obvladajo računalnike, govorijo vsaj en tuji jezik in zadovoljni so s študentsko napotnico. Delo novinarja v spletnih redakcijah ni ločeno po področjih, iz katerih bi se novinar specializiral, temveč je sestavljeno iz čim hitrejšega objavljanja vsebin tujih medijskih hiš, saj na koncu dneva šteje samo obiskanost spletnega mesta. Hkrati so bile spletne izdaje ločene od ostalih uredništev, novinarji pa se med sabo ponavadi niso družili. Tako lahko opazimo primere, da spletni novinar novico povzame po servisu Slovenske tiskovne agencije, ki pa je novico o dogodku dejansko spiše po poročilu novinarja iz iste medijske hiše.
Sestavljanje skoraj celotne redakcije iz samih študentov je imelo nove negativne posledice za razvoj spletnega novinarstva oziroma pozicioniranje spleta kot resnega medijskega kanala časopisnih hiš v Sloveniji. Hitra objava vsebin brez lektorskega pregleda in slabo prevajanje vsebin iz tujih spletišč je pomenilo, da je kvalitetna vsebin konstantno padala. Ker je bil pomemben samo obisk, so članki postajali vedno krajši, vsebine pa vse bolj trivialne. Splet so ljudje začeli jemati kot zabavni medij in ne kot informacijsko bazo podatkov, portale medijskih hiš pa so z uvedbo komentiranja člankov preplavili uporabniki in še bolj trivializirali že tako nekvalitetno vsebino (je pa res, da so bili študenti zelo poceni).
Strel v levo roko – pohabljanje vsebin v imenu oblike
Spletno okolje je bilo tudi zelo kruto do novinarskih vsebin tiskanih medijev. Ker slovenska spletna mesta poznajo samo en tip vsebine (članek) in ker je večina člankov krajših od 2500 znakov, daljši članki na spletu načeloma niso dobrodošli. Pojdite ta članek prebirati na splet in izkušnjo primerjajte z branjem v tiskani izdaji… Oblika in namen splošnih portalov medijskih hiš je tako vedno bolj postajala podrejena oglaševalcem in vedno manj medijski javnosti, ki to čuti in spletne informacije jemlje z zadržkom oziroma jih razume kot manjvredne informacijam v tisku.
Poleg branja z zadržkom so spletni uporabniki posvojili kulturo brezplačnosti, ki preveva vse spletne storitve. Murdochov eksperiment s plačljivostjo vsebin se je začel zelo klavrno, saj so v prvem mesecu po obvezni registraciji izgubili polovico vseh uporabnikov. Ob tem je treba poudariti, da registracija še ni pomenila plačevanja vsebin, vseeno je bilo za polovico vseh uporabnikov že ta korak preveč. Tudi slovenski mediji so skeptični do zapiranja vsebin. To bi zahtevalo dodatna vlaganja v sistem plačevanja vsebin, ki pa se skoraj zagotovo ne bi izplačal, zaradi že prej omenjene vsebinske sestave spletnih portalov, ki večino vsebine poberejo pri tujih virih.
Dodaten šok za slovenske časopisne hiše pa je bil prihod spletnega videa. Leta 2006 je svoj program na spletu začela »oddajati« Vest, ki je za infrastrukturo uporabila odprtokodne rešitve, videoposnetke pa shranjevala na strežnike podjetja Google. Kot odgovor so vse večje slovenske časopisne hiše svojim spletnim uredništvom dodale še video oddelek in tako še dodatno obremenila neizkušene spletne novinarje, ki so video vsebine morali producirati na isti način kot vse ostale – hitro in brez koncepta. Še slabše – nekatere časopisne medijske hiše so se odločile, da bodo skušale s spletnimi oddajami posnemati klasično televizijo – in namesto da bi televizijo napadale z nelinearnimi vsebinami in posnetki na zahtevo, so na spletu objavljale klasične televizijske formate oddaj, ki so jih uporabniki ignorirali. Tako so še dodatno utrdili koncept »slabših« spletnih vsebin, ki jih »rešujejo« resni novinarji tiskanih izdaj.
Video-katastrofa je bila takoj vidna zaradi narave spletnega videa – zadeva zahteva veliko truda, energije in časa, med kvaliteto vsebine in časom produkcije pa ni tako jasne vzročno-posledične povezave. Hkrati je zaradi naravne spletnega občinstva potrebno razvijati drugačen tip videoprodukcije, saj so klasični informativni žanri na spletu enostavno predolgi in predolgočasni, uporabnik pa pogreša nadzor nad doziranjem vsebine, ki ga ima drugače na spletu skoraj povsod. Tudi zbranost spletnega uporabnika predstavlja težavo, saj splet ni namenjen pasivnemu konzumiranju medijske vsebine, ampak uporabniku omogoča hitro in enostavno preklapljanje med različnimi “kanali” in izbiranje vsebin po trenutnem okusu.
Zadnji modni krik tehnologije, v katerega upe trenutno polaga tiskana medijska industrija, so elektronski bralniki, ki naj bi korenito spremenili način branja in konzumacije medijskih vsebin. Nove tehnološke platforme, ki jih ponujajo izdelovalci programske in strojne opreme zaenkrat niso nič drugega kot ovitek, v katerega bodo medijske hiše zavile isto vsebino in jo skušale pod pretvezo novosti prodati starim in izkušenim uporabnikom. Le-ti bodo kaj hitro ugotovili, da gre za že stokrat pogreto juho in medijske hiše bodo zopet ostale praznih rok. Še več, zapravile bodo priložnost prehoda na novo platformo s svežo strategijo in novim tipom vsebin.
Pogrevanje juhe lahko opažamo že pri časopisnih aplikacijah za iPad oziroma druge elektronske bralnike, ki vsebino tiskane izdaje v skoraj identični obliki servirajo še uporabnikom elektronskih bralnikov. Da bi tehnologija sama poskrbela za novo-odkrito navdušenje nad staro vsebino, je utopično pričakovati, prav tako pa tudi produkcije nove, ekskluzivne vsebine ne bo, saj so snovalci že tako ali tako preobremenjeni s svojim “izvornimi” delovnimi nalogami.
Strel v desno roko – uporabniki spletnih medijev ne jemljejo resno
Na koncu so žebelj v krsto spletnih medijev zabili še uporabniki sami. S pojavom brezplačnih platform za pisanje spletnih dnevnikov, s prihodom omrežji, kot sta Facebook in Twitter, s pocenitvijo tehnologije za produkcijo multimedijskih vsebin, se je pozornost spletnih uporabnikov premaknila v druge sfere in spet so bili na izgubi ravno spletni mediji. Eden najlepših indikatorjev tega premika pozornosti je rubrika, ki je prisotna na skoraj vseh večjih slovenskih medijskih portalih in se ji reče »Prispevki uporabnikov«. Koncept, ki so ga slovenski mediji prevzeli od anglosaksonskih spletišč, se je v Sloveniji izrodil v zbirnik objav oglaševalskih agencij, ki so izrabile priložnost za brezplačno objavo, medtem ko so jo uporabniki ignorirali.
Dodatno težavo za kvaliteto na spletu predstavljajo komentarji spletnih uporabnikov, ki v veliki večini primerov samo še slabšajo kvaliteto vsebine in uporabniško izkušnjo ob branju člankov. Pod intervjujem s filozofom Aaronom Schusterjem iz prejšnjega Dnevnikovega Objektiva je prvi komentar »o. kakšen kreten je tale ‘znanstvenik’. Da bi bilo čimmanj takih« (dobesedni prepis, op.p.). Kultiviranje bralcev z obvezno registracijo pred prvim komentarjem oziroma urednikovanje komentarjev se je izkazalo za jalovo početje, saj je bilo na eni strani povezano z ogromno količino materiala, ki bi ga moral urednik prebrati, po drugi strani pa so uporabniki na pozive k registraciji odreagirali z abstinenco komentarjev.
Tako se skoraj vsi spletni mediji v Sloveniji nahajajo v vicah. Životarijo s stokrat prežvečenimi vsebinami na že skoraj stereotipno oblikovanih portalih, kjer je maksimiziranja profita z oglaševalskimi vsebinami in naročninami edino merilo uspeha. Vseeno se vedno bolj razgledani spletni uporabniki vedno bolj ozirajo po drugačnih tipih vsebin in lastnike klasičnih spletnih medijskih portalov puščajo z vprašanjem na ustnicah: »Kaj bo jutri z nami?«
lepo povzeto 🙂
Samo nekaj pa, tako… idealistično, pogrešam. Sicer je jasno zakaj se jih skriva, ampak tako pri tvojih, kot podobnih Lenartovih analizah, vedno manjkajo kakšne potencialne rešitve. Hkrati upam, še bolj idealistično, da je vsaj kdo pripravljen poslušat tudi tisti drugi del. Ampak po vseh teh letih životarjenja postaja očitno da ne.
No, no, industrije ne bomo reševali kar tako, zastonj 😉 Je pa res, da če pozorno prebereš tekst in iz vsake DO NOT alineje narediš eno DO alinejo, prideš do predloga rešitev. Se pravi – profesionalizacija, jasen namen novinarstva na spletu, ločevanje od oglaševalskega oddelka in tako naprej.
Boj se tistih, ki predlagajo "rešitve". Taki se pustijo za velike denarje najeti upravam, ki same nimajo strategije, da jim lahko prodajajo najnovejše buzze – predvčerajšnjim bloge, včeraj video, danes družabna omrežja … 😉
Povsem normalno, da se noben ne bo lotil takega dela zastonj. Tudi nisem namigoval na zastonjsko delo. Ampak po drugi strani je kritizirat dokaj enostavno. Mnogim je jasno kaj vse je narobe z mediji (razen seveda tistim, ki bi jim moralo biti). Zakaj šepa realizacija?
Realizacija sprememb? Ne razumem čisto dobro…
Manjka samo še "strel v glavo". Upam, da kmalu.
No, problem je v tem, ker imajo trenutno pištolo v rokah oglaševalci. Mogoče bi si jo novinarji na spletu lahko izposodili za čez vikend 😉
Vse je sicer res, ampak mislim, da je to samo del celotnega problema, ki ni omejen samo na Slovenijo, ampak se je iz ZDA v zadnjih ~15 letih razširil malodane po celotnem planetu: počasno izginjanje tistih pravih, zaresnih novinarjev, ki iščejo novice, raziskujejo, preverjajo in dostavijo kvaliteten prispevek. Dandanašnji vsi samo nekaj agregirajo, povzemajo, kopirajo in komentirajo. Non-brave new world.
nobrain new world…
Fast-food, hitri računalniki, pospešen tempo dela, nedohajanje tehnološkim spremembam… ali lahko pričakujete da si bo kdo drug, kot študentje,direktorji in penzionisti (ki nekako še imajo čas), vzel čas da bo prebral res dobre, klasične dolge članke?… seveda razumem zakaj so spletne izdaje krajše… vsem se mudi… in seveda kvaliteta šepa… pa rešitve? ne razberem nobene iz prispevka…
Mar sem jaz kriv, da mediji životarijo od oglaševalcev… če bi živeli v celoti od državne podpore bi verjetno kvaliteta še bolj upadla… je pa res da tudi tu so rešitve… naj se najde nekdo pameten in razvije nov način financiranja medijev… da bo lahko zaposlenih več usposobljenih kadrov za video in vsebinsko produkcijo… pa bo boljša kvaliteta.. in hitrost objav bo ostala ista… danes vsak ki si brezplačno odpre blog misli da lahko kvalitetno piše članke… to kar je prinesel web 2.0 se skoraj ne da več odstranit… veča se masa, posledično pa upada kvaliteta… a še vedno ne vidim rešitev? …. očitno smo preozko zabetonirani v svojih okvirih
"Rešitev" ni. Preprosto zato, ker tudi "problem" ni samo eden. Novinarstvo in mediji delujejo v določenih družbenih, političnih, zgodovinskih, ekonomskih in drugih okoliščinah, ki niso ponovljive in se jih ne da kopirati. Medije so vedno financirali tisti, ki so imeli interese (kralji, države, bogati industrialci, oglaševalci, nekoč morda interesne skupine in civilna družba), spremljali pa tisti, ki so jim mediji prinesli nekaj pomembnega v njihove vsakdanjike – informacije, zabavo, občutek življenja v skupnosti … Zato pri sedanji domnevni "krizi medijske industrije" ne gre samo za prevlado oglaševalcev in propagande, bankrote časopisov, socialne razmere, v katerih delujejo novinarji, poslovne modele medijskih podjetij ali padanje novinarskih standardov (kar bi bilo morda mogoče "rešiti" ali vsaj omiliti), ampak za spremenjene okoliščine, v katerih mediji nastajajo in v katerih jih beremo, gledamo, klikamo … O tem, kakšne so te nove okoliščine in kaj v resnici pomenijo za prihodnost medijev, pa le malokdo razmišlja.
Še manj pa o tem, kaj je v resnici vloga novinarstva …
Pingback: Slovenski mediji in iPad: Gremo lahko še nižje? | The L Files
Pingback: Sneg na ekranu | The L Files