Spet bom dregnil v osje gnezdo, ampak vzemite to kot samokritičen prispevek o slogu pisanja vsebin, ki niso povezane z zadnjim obrokom oziroma osebnimi izpovedmi. Vprašanje, ki si ga zadnje čase vrtim po glavi, je naslednje: ali obstaja blogerski slog pisanja ali je bolje, da bi za določene vsebine blogerji slogovno poskušali posnemati novinarje?

Spet je tehnologija prehitela koncept pisanja. Če se še spomnite prvih poskusov pisanja bloga na takrat prevladujoči platformi Blogger, so bili slogovno prispevki zelo podobni čečkanju na šolske klopi. Uporabnik je v trenutku navdiha zapisal tisto, kar mu je ležalo na duši in zadevo objavil.

Zadeva v veliki večini primerov ni bila namenjena (širši) javnosti, ampak je delovala kot notranji dialogi. Platforme so sicer omogočale komentiranje, vendar pa je bilo zaradi razmeroma zaprte javnosti, ki je bloge pisala in jih brala. Tako je na eni strani večji poudarek dobil osebni slog pisanja, saj je bilo blogerjev malo, na drugi strani pa je zaradi že prej omenjene note zadeva delovala bolj pristno, bolj sočno.

Z razmahom platform se je bloganje populariziralo in razdelilo – vsaka platforma je dobila svoje paradne konje, ki so hočeš-nočeš določevali ritem celotne sfere, ki se je zbirala na posamezni platformi. Posamezni blogi so se sicer razvijali vsebinsko, vseeno pa so slogovno ostajali na ravni zapisov v osebnem dnevniku. To je motilo predvsem pri ozko-žanrskih blogih, katerih avtorji so se poskušali izkazati v pretežno novinarskih žanrih oziroma žanrih, ki so od avtorja zahtevali malo več premisleka oziroma konceptualne zasnove.

Eden klasičnih primerov tipa zapisov, kjer so blogerji dobivali celo podporo podjetji, na drugi strani pa katastrofalno opravljali svoje “delo”, so recenzije. Recenzije kot žanr spadajo nekam med informativno-interpretativne žanre, saj po eni strani informirajo bralca o lastnosti recenzentskega objekta, na drugi strani pa imajo izrazito osebno noto avtorja recenzije. Težava je v tem, da za razliko od preprostih žanrov (vest, poročilo…) recenzija nima pravil pisanja oziroma je brez seznama elementov, ki morajo biti vključeni v končen izdelek. Vseeno bralec lahko takoj oceni, katere recenzije so dobre in katere slabe – po količini informacij, ki jih določeno besedilo vsebuje oziroma po načinu podajanja le-teh.

Recenzije so med blogerji, ki so preskočili oziroma nadgradili osebne žanre, zelo priljubljene zaradi večih razlogov. Ker ponavadi v sodelovanju s podjetji blogerji objavljajo recenzije izdelkov, ki še niso na prodajnih policah oziroma imajo med potrošniki še vedno status novosti, po drugi strani pa se ravno v času objave recenzije pojavlja povečano povpraševanje po taistem izdelku, recenzije ponavadi ugodno vplivajo na pozicijo bloga na iskalnikih.

Primer mojega bloga pokaže, da so v tem letu resnično najbolj na udaru recenzije, saj je med prvimi desetimi ključnimi besedami, s katerimi dobim največ prometa, kar šest recenzentskega tipa. Dodatno je treba poudariti, da je bil prispevek o telefonu Nokia X6 objavljen “šele” aprila, prispevek o Nokia C5 pa konec maja, kar še dodatno kaže na količino prometa, ki jo generirajo recenzentske objave.

Vseeno so ključne besede eno, kvaliteta vsebine pa nekaj popolnoma drugega. Hiter pregled vsebin slovenskih blogov zadnjega meseca pokaže, da je kar nekaj blogerjev objavilo prispevke, ki bi jih lahko jemali kot recenzije. Izbral sem naslednje:

Prireditve:

Izdelki:

Naj poudarim, da ob sestavljanju seznama nisem ciljal na prispevke z Apple proizvodi, ampak drugih res nisem našel. Recimo, da gre za golo naključje, čeprav se mi zdi, da so lastniki Apple proizvodov bolj odprti oziroma čutijo do ostalih večjo obvezo z osrečevanjem z recenzentskimi prispevki 😉

Najprej se lotimo prireditev. Cilj recenzije prireditve naj bi bil približati prireditev ljudem, ki se je niso udeležili, s slikovnim in video materialom prikazati vzdušje in bralcem pomagati pri odločitvi, ali se morebitne ponovitve prireditve splača udeležiti ali ne.

Od treh izbranih recenzij je po mojem mnenju najboljša recenzija prireditve Pivo in cvetje 2010, ki zelo dobro prikaže vzdušje, pripovedovanje podkrepi s fotografijami in bralcu postreže s celostnim pregledom dogajanja. Če zanemarimo ubogo postavitev besedila in slik (sam bi slike raztegnil čez celo širino oziroma zapis bolje uredil), vsebinsko na zapisano nimam pripomb. Mogoče pogrešam kak video, ampak to ni tako zelo velik minus.

Na drugem mestu je recenzija koncerta Siddharte, čeprav bi se lahko avtorica bolj potrudila z opisom koncerta, morda objavila celo setlisto in manj besed porabila za negodovanje o zvezdnikih. Pazite – ni problem v negodovanju, lahko bi samo vse skupaj uravnotežila z izpostavitvijo dobrih strani prireditve oziroma opozorila na to, da dobrih strani ni bilo. Tako na koncu več izvemo o slabih straneh postavitve odra kot o izkušnji poslušalca. Slikovni material je dober.

Najslabša je Hadova recenzija koncerta Jello Biafra, saj je sestavljena iz splošnih informacij o skupini, ki so na voljo na spletu, o samem koncertu pa bralci izvemo zelo malo, skorajda nič. Je bil Biafro pripravljen? Katere komade je izvedel? Zakaj je bila prisotnost legende v Trbovljah “priceless”? Slikovni material je primeren.

Pri recenzijah izdelkov so izbrani primeri bolj izenačeni. Najslabša je zagotovo recenzija izdelka iPad, kjer avtor sicer poda relevantne informacije o ceni in lokaciji nakupa, vseeno pa manjkajo podatki o uporabniški izkušnji in bolj podrobno opisovanje prednosti in slabosti naprave. Tudi grafično je zapis zelo skop, pogrešam videoposnetek delovanja. Po prebranem uporabniku niso jasne dobre in slabe strani izdelka, celoten zapis pa izgleda kot vaba za ključne besede iskalnikov.

Na drugo mesto bi uvrstil zapis Megafotra, ki je v roke vzel najnovejši iPhone 4. Jasno so izpostavljene negativne in pozitivne strani izdelka, vseeno pa pogrešam izkušnje z rabo, slikovni material in primerjavo s prejšnjimi modeli.

Matijeva recenzija,  v kateri se loteva prenosnika MacBook Pro se še najbolj približa šolskemu primeru kvalitetne blogerske recenzije. Vsebinsko bogat zapis, pogrešam pa grafike in slikovno gradivo. Na koncu zapisa avtor tudi omeni, da bo recenzijo izvajal v večih prispevkih, s čimer ni nič narobe, fino bi bilo samo, če bi v prvem zapisu za nazaj/naprej linkal vse prispevke, v katerih bo recenziral napravo. S tem recenzija dobi boljši pregled, hkrati pa uporabnika lepo vodi od sklopa do sklopa.

Tudi sam sem del svojega bloga posvetil recenzijam naprav, računalniških iger, knjig, filmov, glasbenih zgoščenk in drugih multimedijskih izdelkov. Ciljev, ki jih skušam zasledovati z recenzijami, je več. Z njimi skušam informirati javnost in mogoče koga celo navdušiti oziroma odvrniti od nakupa določenega izdelka. Hkrati skušam predvsem z recenzijami knjig, filmov, zgoščenk… premišljevati o pokonzumiranih medijskih vsebinah in do pravkar obdelanega izdelka vzpostaviti neko distanco oziroma opisati učinek pokonzumiranega (sliši se zelo ezoterično, vem). In končno – vadim pisanje v slogu.

Če sem pri teh ciljih uspešen, bodo povedali uporabniki, ki jih berejo. Če sodim po ključnih besedah, ki jih uporabniki vpisujejo takrat, ko obiščejo moj blog, grejo najbolj v promet recenzije naprav, na drugem mestu so igre za sistem XBOX 360, na tretjem pa recenzije koncertov. Knjige, filmi in glasba niso tako zanimivi. Go figure.

Za konec naj še tebe, bralec, vprašam za mnenje. Kakšne se ti zdijo blogerske recenzije v Sloveniji? Je to področje, ki se razvija ali področje, ki bi ga bilo najbolje vreči v smeti? Koliko teže daješ ti blogerskim recenzijam, ko se odločaš za nakup? Pa hvala za mnenje!