Vsako mesto ima svojo barabo in vsako mesto ima človeka, ki žrtvuje samega sebe za dobrobit drugih. V mestu Sin City 4 ni nič drugače.
Zadnji dan pred upokojitvijo in detektiv Frank Hartigan dobi še zadnjo nalogo. Itak. Človeka, ki je tik pred penzijo pa res ne bomo ujčkali, si najbrž mislijo njegovi nadrejeni in čeprav ga Frankov partner prosi, naj nalogo izpusti, se naredi neumnega in gre domov, ga Frank ne posluša. No, vsaj v tistem delu, ki pravi, da naj gre domov in naj nalogo izpusti.
Da je Frank neumen oziroma neskončno pogumen, ti je jasno takoj, ko vidiš, KDO je njegova zadnja naloga. Frank se namreč loti kar sina senatorja države, v kateri leži Sin City. Sinček Roark Junior je namreč bolan na možganih (krivdo za to nosi tudi njegov megalomanski oče) in svojo bolezensko stanje izraža z fizičnim in psihičnim zlorabljanjem ponosnih meščanov mesta. Ker se ceni.
Frank tako sinčku z dejanji, vredni Martina Krpana, razloži, da se to ne dela, za kazen pa pristane v zaporu. Ker Roarkove gorile niso dobro opravile svojega dela, si zamrmra Frank, ki bi bil raje mrtev. Vseeno v zaporu razvije razmerje z eno izmed Juniorjevih žrtev, ki jo je rešil zle usode, po koncu prestajanja kazni pa se odloči, da jo bo poiskal. Na žalost jo išče tudi Junior…
Zelo kompakten četrti del sage, ki se prepleta s prvimi tremi, je odlično spisan. Tako kot v drugem delu je besed manj, prevladujejo celostranske ilustracije, ki delujejo že nekoliko plakatno, črnina pa kar kriči na bralca. Vseeno je štirica bolj kompaktna kot drugi del, kar ji daje prednost – branje je hitrejše, novela pa ima svoj neprekinjen utrip. Preplet z ostalimi novelami mesta Sin City se seveda zgodi v zloglasnem baru, kjer pijanega Dwighta McCarthyja ravno odvlečejo izpod šanka, ko v bar vstopi Hartigan, ki tam išče nedolžno Nancy Callahan.
Čeprav je to zadnja novela, ki sta jo Rodriguez in Tarantino obdelala v filmu Sin City in bo zato bralec občasno dobil občutek že videnega, je noter še vedno dovolj mesa, da od nje ne boste odšli lačni…