Prvič sem v rokah držal telefon znamke HTC in čeprav HTC Touch Diamond2 ni ravno biser, me je vseeno presenetil z nekaterimi lastnostmi, ki sem jih tako pogrešal pri do nedavnega meni zelo dragi znamki Nokia. Poglejmo, kje je HTC boljši in kje ima še prostor za izboljšave.

Res je, telefon je star dobro leto dni in v tem času je HTC naredil že par boljših pametnih telefonov. A vseeno je zanimivo videti, kako se podjetja razlikujejo po načinu pristopa do vmesnikov na dotik, saj sta si v primerjavi s telefoni Nokia vmesnika različna kot dan in noč.

OK, najprej tri dobre stvari, zaradi katerih sem bil nad telefonom presenečen.

Teža in ohišje. Telefon z merami 10,9 x 5,3 cm, ki tehta malo čez 110 gramov je pravo olajšanje v primerjavi s stokilsko (no, stopetdesetgramsko) C6, ki ima približno enako obliko (mogoče je za par milimetrov večja na vsako stran). Zanalašč sem za primerjavo izbral enega novejših telefonov finskega velikana, ker me je zanimalo, kako so se korejski američani lotili vmesnika, ki fincem še leta 2010 dela preglavice. Tudi ohišje daje občutek trdnosti in čeprav je narejen iz plastike, zadeva ne deluje tako poceni kot pri C6 oziroma X6.

Vmesnik (50%). Sicer samo tisti del, ki je zadolžen za vnos podatkov in prikazovanje ikon, ampak vseeno. Telefon ima sicer priložen stilus, vseeno pa se ga da čisto normalno upravljati s prsti. Ikone so dovolj velike in prilagojene prstom, zaslon pa je dovolj odziven, da točno veš, kaj si pritisnil. Če bi bilo tudi vse ostalo tako dobro narejeno…

Tipkovnica na zaslonu. Ker Touch Diamond2 nima fizične tipkovnice, vnašanje znakov poteka preko zaslona in tipkovnica na zaslonu je zelo dobra, saj človek točno ve, kaj mora pritisniti, med posameznimi tipkami pa je dovolj razmaka, da se ne dogajajo nesreče. Ni sicer zadeva na nivoju iPhone tipkovnice, ampak  ji nič kritičnega ne manjka.

Sedaj pa tri slabe stvari, zaradi katerih ne bi nikoli kupil oziroma dlje časa uporabljal tega telefona. Zadeva je bila tako slaba, da sem bil na koncu prav vesel moje E71, ki se je še enkrat izkazala kot odličen telefon.

Vmesnik (50%). Operacijski sistem, ki teče na tem telefonu, so Windowsi. Sicer mobilna različica 6.1, a so vseeno Windowsi. V svoji najslabši izvedbi. Ne mislim hitrosti, telefon na tem področju ni počasnela, vseeno pa pri uporabniški izkušnji telefon pogrne na celi črti. Zmedene ikone, podvajanje določenih sklopov in pomanjkanje komunikacije med izvajanji posameznih akcij (recimo pošiljanjem SMS sporočila, kjer človek stisne gumb SEND in potem UPA, da se bo zadeva prikazala v mapi SENT MESSAGES) delajo celotno izkušnjo zelo neprijetno.

Zaslon. Sicer je res, da se ikone lepo ujemajo s površino prstov, ampak faking šit je zaslon trd kot kamen. Resno, pri tem telefonu lahko človek še zašvica, ker je treba tako nabijati na zaslon. Stvar postane neuporabna predvsem zaradi tega, ker je za razliko od C6 zaslon edini način tipkanja in če nočete neprestano uporabljati stilusa, ki zadevo malo olajša, potem si ali kupite powerball ali pa pozabite na ta telefon.

Povezovanje z omrežji. Telefon nima možnosti pošiljanja datotek po bluetooth povezavi in NE, to ni prednost, čeprav tega ne omogoča niti iPhone. Druga stvar – wireless oziroma podatkovna omrežja. Sicer se vanje lahko povežeš, ampak telefon je zelo skop z obvestili o preklopih. Tako se vam bo večkrat zgodilo, da bo telefon, meni nič tebi povezavo prek GPRS omrežja, preklop izvedel potiho, vi pa boste to opazili šele, ko boste preverili in bo pisalo Mobitel Internet – 08:11:12 (in ja, to so ure!).

Na koncu se je telefon izkazal za zanimivo ekskurzijo v svet operacijskega sistema Windows Mobile in svet HTC mobilnih telefonov. Na žalost Diamond2 ni ravno paradni konj, vseeno pa kaže, vsaj v odnosu s telefoni Nokia, še vedno dovolj svežine, s katero kaže, da obstaja več poti do istega cilja.

Telefon so prijazno posodili pri podjetju Tušmobil.