Da je “prvi časnik v državi” napovedal iPad aplikacijo, preden je uredil osnovni dostop do svojih vsebin na spletu, se mi zdi ogabno. Da je “prvi kolumnist v državi” v članku “Delo in iPad: Moj dežnik ali balon ali…” napovedal skorajšnjo medijsko revolucijo zaradi tabličnega računalnika, pa se mi zdi bizarno. Gremo lahko še nižje?

Trenutno edina slovenska raziskava, ki meri obiskanost spletnih mest, je jasna. Če primerjamo rezultate spletišč tiskanih medijev za leto 2010 s tistimi za leto 2009, lahko hitro ugotovimo, da je trend padajoč oziroma da obiskovalci spletišča zapuščajo in se na njih ne vračajo.

Razlogi so skoraj zagotovo vsebinski in niso povezani z uporabniško izkušnjo, saj so spletišča v letu dni ostala več ali manj enaka, hkrati pa kažejo na vedno večjo samostojnost spletnih uporabnikov, ki informacije dobivajo z različnih spletišč oziroma se pri informiranju ne opirajo samo na kilave stebre slovenskih klasičnih medijev na spletu.

Seveda medijem to ni všeč, zato skušajo na različne načine na svoje spletne edicije privabiti izgubljeno občinstvo, pri čemer pozabljajo oziroma ne vedo pravega razloga za odhod. So to spremenjene ekonomske razmere? Je odhod pogojen s spremembo spletnih navad? Gre pri upadu uporabnikov za nekaj čisto tretjega?

Prvi živčni tik, ki so ga spletne edicije časopisnih medijskih hiš izvedle že pred leti, je bila uvedba spletnega videa. Video kot ultimativni vir informacij, kjer je poleg novice na voljo še amatersko zmontirani oziroma televizijsko dolgočasni posnetek, naj bi spreobrnil trend upadanja bralstva in spletne edicije naredil bolj polne, bolj zanimive. Uporabnikov lastniki niso spraševali, ali si videa želijo oziroma ali bi jih to pripravilo do vrnitve na portale, ampak je bila zadeva samoumnevna. Video je revolucija!

Tri leta kasneje vidimo, da video ni bil revolucija in da tudi spletne edicije video produkcije niso razvijale, ampak so posnetki ostali na nivoju amaterskih začetkov z žepnimi fotoaparati. Ne samo, da se spletnim edicijam ni uspelo približati profesionalnim/televizijskim medijskim hišam, ki so svoj že posneti material samo pretočile na splet, in ki jim spleta ni uspelo sprivatizirati samo zaradi trapaste izbire formata spletnega videa, spletnim edicijam tiskanih medijev tudi ni uspelo izumiti novega formata spletnega video-medija, temveč so v svojih poskusih ostali na nivoju štiriletnika, ki izvaja pesem Hey Jude.

Razen krajših in irelevantnih videoposnetkov lastne in tuje produkcije je sestava vsebin spletnega portala tiskanega medija ostajala ista. “Digitalni ponatis” tiskane izdaje je dominiral v dopoldanskih urah, medtem ko so se popoldnevi dušili v poplavi bolj ali manj napačno prevedenih tujih agencijskih novic. Edini del portalov, ki se je razvijal skoraj s svetlobno hitrostjo, so bili oglasne vsebine, ki pa zaradi vedno večjega števila uporabnikov, ki portalov niso uporabljali, niso prišli do izraza.

Zadnja revolucija se bo očitno bila na plečih elektronskih bralnikov. Trenutno aplikacijo za iPad razvijata Delo in Finance, medtem ko se je POP TV odločil za zaračunavanje spletnih vsebin na svojem portalu poptv.si popplus.si – kar se bo po mojem mnenju na dolgi rok izkazala kot najboljša poteza. Registracija je enostavna, plačevanje mogoče s karticami… medtem ko bodo iPad aplikacije izzvenele v prazno. Ponujam svoj seznam razlogov:

Koliko iPadov je trenutno v Sloveniji? Sicer je res, da se o uradnem prihodu iPada v Slovenijo šušlja že nekaj mesecev, ampak vseeno iPadi niso in še nekaj časa ne bodo tako razširjeni kot osnovni dostop do spleta. Namesto, da bi se časopisi ukvarjali z aplikacijami za Kindle, ki deluje na večih platformah, če že hočejo biti digitalni in moderni, so se raje odločili za zaprtokodni iPad in omejevanje uporabnikov na eno plaftormo.

Zakaj bi časopis bral na dragi elektronski napravi? Bodo ustvarjalci oplemenitili vsebine za iPad ali bo šlo za identično kopijo “papirnatega” časopisa? Če bodo Delo in Finance samo kopirali sistem vsebin iz sto let starega koncepta papirnatih časopisov, bo to res glavni magnet, ki bo vabil nove uporabnike, da si najprej kupijo več kot petsto evrov drago napravo, na kateri bodo lahko “uživali” v branju istih vsebin kot v časopisu za en evro?

Si v Sloveniji res lahko privoščimo medijske ograjene vrtove? Applove aplikacije za iPod/iPad družino so znane po zaklepanju uporabnikov na določeno vsebino oziroma vir vsebin. Si to lahko v Sloveniji res privoščimo? Bomo res lahko vzdržali v dveh, treh… ograjenih vrtovih ali bodo breme odločitve mediji spet prevalili na pleča uporabnikov, ki bodo morali preklapljati med različnimi (po možnosti še plačljivimi) aplikacijami?

Je problem konzumacije medijskih vsebin res v nosilcu vsebin? Revolucionarni pomislek – je kriza medijskih vsebin res povezana z nosilci? Zdi se mi, da se “tehnološko revolucijo” vedno bolj izrablja kot izgovor za ignorance krize medijskih vsebin, ki že vrsto let niso več tisto, kar bi lahko bile. Na tem mestu ne bom razvijal te teze, ki sem jo temeljito obdelal že v prispevku Harakiri slovenskih medijev na spletu, rad bi samo slišal vaše mnenje o trenutni kvaliteti medijskih vsebin v Sloveniji? So novice res kvalitetno napisane? Za medije res delajo kompetentni uredniki in novinarji ali gre bolj za produkcijo zaradi produkcije same? Bodo nove tehnologije res spremenile kvaliteto vsebin ali nesposobnežem samo dokupile nekaj dodatnih minut časa pred dokončnim razkritjem vsebinske podhranjenosti?

Prispevek spisan za vajo pred nastopom na InCO iniciativa v Državnem Svetu

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan