Verjemite, ne bi pisal tega prispevka, če letošnji rojstni dan ne bi bil RES poseben. Pa ne mislim poseben, da se vsi spomnijo nate, ker je tako poseben vsak rojstni dan, ampak RES poseben. Berite naprej, a pozor – v prispevku je videoposnetek, ki me prikazuje v čisto drugačni luči, kot me je večina ljudi vajenega.

OK, rojstni dan je bil letos stisnjen nekam med predavanja v Kopru, dvemi fenomenalnimi koncerti in vikendom, v katerem bo/je bilo treba obiskati sorodnike, se pripraviti na naslednji teden in tako naprej. Skratka, ni bilo časa za doživljanje prehoda v še eno leto starejšega življenja (kako hecno se to sliši), ampak sem cel dan preživel med kupom dela na eni in sprejemanju čestitk na drugi strani.

Prva pomembna razlika letošnjega praznovanja je bila v tem, da sem nekaj dni pred rojstnim dnem razmišljal o ritualih, ki jih ob tem osebnem prazniku izvaja sodoben človek in njegova okolica. Voščila že dolgo niso več moderna na papirju (pri meni se takega načina voščila spomnijo samo še stari starši), ampak se večina voščil izvede v digitalnem okolju (facebook, twitter, sms kratka sporočila).

Večina teh poti je “brezplačnih” – twitter, facebook, elektronska pošta… vse to so komunikacijski kanali, kjer se ne plačuje sporočila, ampak celotno komunikacijo. Na drugi strani imamo SMS kratka sporočila, kjer se komunikacija plačuje po sporočilu, večina sporočil pa ima zelo kratko dobo relevantnosti – pač samo toliko, da neka oseba vidi, da se jo je nekdo spomnil. In sem razmišljal – zakaj zadeve ne bi izkoristili za nekaj dobrega? Voščila so namreč v svoji osnovi izražanje vseobče dobrote, ampak se to pri kratkih SMS sporočilih nekako ne sklada s stroškom sporočila. Potem je treba na vsako sporočilo odgovoriti in je to spet strošek, ki gre v nič oziroma ki se nikjer ne pozna. Zato sem se spomnil naslednjega:

Zadevo sem objavil na Twitterju in Facebooku in izkazalo se je, da je veliko prijateljev poslušalo moj nasvet. Ne bom sicer rekel, da sem sprožil neko težko viralno akcijo, ki je rezultirala v blaznem skoku financ za Rdeče noske, ampak mogoče bom kakšnega od prijateljev navdušil za podobno akcijo, ko bo sam praznoval rojstni dan. Pay it forward in to 🙂 Rdeče noske tudi drugače podpiram že več let, dokončno pa sem se nad njimi navdušil med snemanjem tega video posnetka.

Drugo res nepričakovano presenečenje pa me je čakalo doma. Po službi sem iz še enega sestanka odšel k staršem, Baja je prišla za mano, nato pa odšla na obisk v Domžale, sam pa sem prišel domov in v dnevni sobi našel naslednjo sceno:

Pa recite, da to ni noro! 😉