Tokrat eno razmišljanje o tem, kako se tudi kolektivne akcije včasih izrodijo, kaj se lahko vsi iz tega naučimo in v čem je pravzaprav čar sodelovanja v taki akciji.

Facebook se je že večkrat izkazal za uspešno mobilizacijsko orodje, za odličnega organizatorja in bolj splošno za orodje množic, ki se v nekaterih primerih drugače sploh ne bi mogle oblikovati oziroma usmeriti k istemu cilju. Organizacija protestov, pozivi k odstopu politika, kritika prenove korporativnega logotipa…vse to so odlični primeri komunikacije preko omrežja, ki na digitalni platformi združuje uporabnike in jim pomaga realizirati cilje, ki bi drugače predvsem zaradi organizacijskih problemov ostali neizpolnjeni.

Na drugi strani so zaradi istega razloga Facebook in ostala omrežja zelo dobra pri generiranju komunikacijskega šuma, pri katerem se šum eksponentno povečuje s številom uporabnikov, ki sodelujejo v neki komunikacijski akciji. Danes bom razmišljal o dveh takih akcijah, ki sem jih poimenoval “Modrci” in “Kje najraje seksaš?”. Obe akciji seveda nimata nobene veze s spolnimi odnosi, vsaj ne direktno oziroma vsaj ne v tolikšni meri kot jo nakazujeta moje poimenovanje in navodila za uporabnike (oziroma uporabnice), ki sodelujejo v teh akcijah.

Navodilo je pri obeh zelo preprosto. V prvem primeru so uporabnice od svojih prijateljic (klasična piramidna veriga!) dobile sporočile, naj v podporo boju proti raku na dojkah v status vrstici objavijo barvo svojega spodnega perila oziroma modrca. S tem naj bi, tako v sporočilu, dvignile zavedanje o tej zahrbtni bolezni, ki se najpogosteje pojavlja pri ženskah, starih več kot petdeset let, pojavlja pa se tudi pri veliko mlajših ženskah.

[slika odstranjena na željo uporabnika]

Pri drugem primeru je bila zadeva podobna, samo da so morale uporabnice v svoji statusni vrstici objaviti odgovor na vprašanje, kje najraje odložijo torbico, ko pridejo domov, oblikovati pa so ga morale v obliki stavka “I like it on…”. Močna seksualna konotacija je zagotavljala, da bo sporočilo opazno in da bo izzivalo k odzivu uporabnikov.

Odzivi uporabnikov na drugi strani so bili pričakovani. Moški uporabniki so se čudili nenadni seksualni odprtosti uporabnic, ženske so se večinoma hihitale oziroma še same izjavljale podobne fraze, nobena od uporabnic, ki so delovale po navodilih iz sporočila pa ni nikjer omenila, v čem je smisel tega sporočila oziroma kaj je njegov namen. Še slabše, določene uporabnice, ki sporočila niso dobile, so ga pa povzele od svojih prijateljic, so dejansko mislile, da gre pri sporočilu za nenadno izražanje seksualne svobode in so zadevo prevzele z izključno seksualno konotacijo ter tako še povečale komunikacijski šum.

Na podoben način delujejo politične anonimke, kjer sporočila o kandidatih oziroma njihovih napakah krožijo in se odbijajo od uporabnikov digitalnega prostora, nihče pa se ne vpraša, kdo je avtor sporočila, kje se je veriga začela oziroma kaj je namen/funkcija sporočila. Sicer se pri političnih anonimkah lahko vsaj sklepa, s katere strani političnega spektra je anonimka prišla, pri zgornjih akcijah, ki imajo dober namen, a katastrofalno šlampasto izvedbo, pa zadeva ni tako preprosta.

Prvič se zmanjšuje komunikacijski naboj posamezne akcije. Sicer je res, da se zaradi seksualnosti besedila ta upad ne pozna tako močno, a vseeno je za pričakovati, da bo čez nekaj ponovitev vsa zadeva postala tako dolgočasna, da bodo še primarni posredovalci sporočila zadevo jemali brez kakršnegakoli resnega namena.

Drugi problem je z že prej omenjenim izroditvijo sporočila, ki se nikjer ne manifestira in tako pušča javnost v dvomu, kaj naj sploh naredi. Veliko bolje bi recimo bilo, če bi v dražljivi nagovor s kvaziseksualno vsebino uporabnice vključile še anonimno povezavo (narejeno z enim od mnogih krajšalcev URL naslovov), na kateri bi si lahko uporabniki prebrali več o raku na dojkah oziroma o akcijah, s katerimi lahko sami pripomorejo k izboljšanju stanja. Ker tega ni, uporabniki pa so ponavadi pasivni, ima akcija zelo nizek, lahko bi rekel ničen učinek na spremembo stanja. In končno, ker se akcija hkrati izvaja po celem svetu, se hkrati slabša toleranca celotnega omrežja, kar še dodatno ojača zmanjšanje komunikacijskega naboja.

Na koncu lahko zaključimo, da gre za inteligentno obliko nezaželene pošte, ki so jo avtorji prilagodili za socialna omrežja. Kar je še slabše, za distribucijo izkoriščajo naivnost uporabnic in znižujejo osveščenost o temi, ki si zasluži resno pozornost in ukrepanje.

Z rakom na dojkah se med drugim ukvarjajo tudi:

– Društvo onkoloških bolnikov
– Združenje Europa Donna
– Akcija Roza oktober