Apocalyptica je ena tistih skupin, ki obstoječa pravila muziciranja postavlja na glavo in dokazuje, da kjer je volja, tam je pot. Nori Finci na violončelih so na Dunaju priredili zanimiv koncert, ki pa je pokazal, da je alternativa najboljša v svoji osnovni formi in da preveliko približevanje mainstreamovskim tokov ni nujno tudi najboljša stvar.
Štirje finski čelisti so na svetovni oder prihrumeli s priredbami Metallice, ki so zvenele zelo divje in na nek način bolj prvinsko kot originali. Poleg priredb so postregli tudi s svojim avtorskim materialom in na ploščah Inquisition Symphony, Cult, Reflections zakoličili svoj primat na področju fuzije klasične izvedbe metala in metalsko navdihnjenih kompozicij.
Kasneje so začeli vinu dodajati vodo. Mešanje stilov, prilagajanje radijskim valovom, vpletanju večih različnih inštrumentov in prevelika naslomba na nu-metal mi niso dišali in zadnjo ploščo 7th symphony ne morem uvrstiti med njihove največje dosežke. Pač, takih je na trgu že preveč, Apocalyptica je ena sama.
Pred koncertom sva se sprehodila po bivši plinarni Gasometer na Dunaju, ki so ga Avstrijci predelali v nakupovalno-zabaviščni center tipa BTC, kjer najdemo trgovine, pisarne in tudi koncertno dvorano, ki na prvi pogled deluje kot avstrijska Cvetličarna. Veliko večja, a vseeno na približno istem nivoju. Od zunaj celoten kompleks izgleda veliko bolj impresivno, dobro ohranjeni stolpi so res vredni ogleda.Koncert se je začel ob uri, z britansko predskupino Livingston, ki se nama je zdela dokaj ponesrečena izbira, saj fantje spadajo bolj v rock and roll kot v metal žanr, vse skupaj pa je bilo zaradi relativno nenavdušenega frontmena še bolj mukotrpno. Ne vem, mogoče bi ob kaki drugi priložnosti zadevo prebavil z manjšo kepo v grlu, tokrat na žalost ni šlo. Po pol ure britanskega pop-rocka so oder pripravili za Fince in začelo se je tisto pravo…
Uradno setlisto še čakam, ampak takole na hitro so Finci užgali eno klasično predstavo te turneje, ki je združevala nekaj novih komadov s pevcem Gavinom Rossdalom in jih podkrepili s starejšimi komadi, zaradi katerih se je ogled koncerta izplačal. Še vedno so znali potegniti tisto pravo magijo iz klasičnih inštrumentov in ko so zaključili s klasičnim komadom Hall of the moutain king, sem bil zadovoljen. Odigrali so namreč ravno pravšnjo kombinacijo komadov, kjer se čuti barvo čelistov in komadov, kjer je vse skupaj samo žagarija do onemoglosti in tako pokazali svoj razpon.
Apocalpytica @ Vienna, Gasometer (19.10.2010) from Domen Savič on Vimeo.
Koncert je poleg smrdečih Avstrijcev, ki so s cigaretim in telesnim smradom usmradili dvorano, motila tudi prenatrpanost in dejstvo, da se pred gnečo enostavno ni bilo mogoče nikamor umakniti. Na koncu sva drugo polovico koncerta prestala na požarnih stopnicah, kjer je bil zrak še najboljši, razgled pa kar v redu. Če bi repertoar bolj naslonili na inštrumentalne skladbe in bi se manj ukvarjali z novim pristopom, bi bila zadeva odlična, tako pa je bil koncert “samo” zelo dober pokazatelj širine benda, ki je več kot uspešno dokazal, da se da tudi s klasiko uspešno razturavati…
…samo da to ni klasika, nego butnglavska muska v priredbi za 'klasična' glasbila. isto velja za maksima mrvico, vanesso mae in ostale crossover cvetke. zaradi tega folk ne bo nič bolj poslušal mahlerja ali pendereckega (razen v soundtrackih), pač pa še več iste stvari. to je mojih 50 centov.
No, seveda, ni za enačit oziroma povezovati. Je pa fino poslušati oboje, za tiste, ki imamo okus malo bolj široko zastavljen.