Pred kratkim sem na fakulteti za družbene vede predaval o spletu in tržnem komuniciranju, ki se zaradi tega medija spreminja. Predavanje je bilo zelo drugačno od ostalih, dosedaj izvedenih predavanjih, v prispevku pa opisujem ključne razlike in razmišljam o spremembi.

Pred predavanjam sem pregledal vse dosedaj izvedena predavanja na to temo in ugotovil nekaj pomembnih stvari:

Rad bi povedal VSE, kar vem o predavani temi. To je skoraj vedno problem, ker je vse znanje težko spraviti v enoinpolurno predavanje, po drugi strani pa zaradi hitenja kakšno stvar tudi pozabim oziroma koncepte ne razdelam dovolj temeljito.

Govorim hitro in strjeno. To je dvorezen meč, ker po eni strani občinstvo nima časa, da bi z mislimi odtavalo drugam, po drugi strani pa se včasih zgodi, da zaradi hitrega podajanja snovi občinstvo izgublja rdečo nit. Vseeno imam pri bolj počasnemu slogu predavanja takoj slabo vest, ker se mi zdi, da se bom tudi sam nekam zaplezal in iz tistega kota ne bom znal več ven.

Pozabljam na primere. Po skoraj vsakem predavanju dosedaj sem se tepel po glavi, ker se mi je zdelo, da teorije nisem dovolj podkrepil s praktičnimi primeri oziroma študijami primerov. Ne vem zakaj, najverjetneje zaradi prej omenjenega strnjenega govorjenja in hitenja.

Šokirano občinstvo. Zaradi hitrega in zgoščenega govorjenja je na koncu predavanja občinstvo kar malo šokirano oziroma se po koncu “streljanja” na poziv: “Še kakšno vprašanje?” sploh ne odzove. Nato nastane nelagodna tišina, v kateri skuša občinstvo dihati, jaz pa imam slabo vest, da jim morim.

Iz tega sem izpeljal naslednje prilagoditve:

Super je, če temo predavanja dobim določeno vnaprej. Bolj ozka kot je tema, boljše predavanje lahko izpeljem. Tokrat sem z naslovom, ki mi ga je določila dr. Tanja Kamin, zadel terno – tema je bila dovolj ozka, da ni bilo mogoče odtavati in hkrati dovolj široka, da sem vanjo lahko vključil vsa štiri klasična polja (oglaševanje, novinarstvo, piar in politični piar).

S primeri je treba blažiti prehode med temami. Kot je razvidno tudi iz prezentacije, sem tokrat primere uporabljal za lažje prehode med vsebinskimi sklopi in zdi se mi, da sem s tem dosegel dvojni uspeh. Po eni strani s tem rešim težave s pozabljivostjo, po drugi strani pa razredčim predavanje oziroma ga naredim ušesom bolj prijaznega.

Konec mora biti eksploziven. Tukaj sem se spomnil na koncert skupine Guns `N Roses, kjer je Axel po zadnjem bisu prižgal rakete in vrgel mikrofon v množico ter s tem dejanjem nepovratno zaključil koncert. Eksplozija pač in zelo efektiven način zaključka, saj daš občinstvu več kot očiten razlog za ploskanje oziroma jim daš vedeti, da je to zdaj konec. Če bo koga kaj zanimalo, se bo že potrudil, pristopil in vprašal. Iz izkušenj je takih spraševalcev tako ali tako zelo malo.

In rezultat?

Mislim, da mi je kar uspelo. Ne da bi se hvalil, ampak po mojem je bilo to ravno zaradi prilagoditev eno mojih boljših predavanj. Občinstvo je sledilo doganjanju, po predavanju me je nekaj poslušalcev pocukalo za rokav in smo se še malo zaklepetali, pa tudi sam nisem imel slabega občutka, da bi kakšno zadevo pozabil omeniti oziroma da sem kaj pomembnega izpustil. Si je kar za zapomnit…