Po ogledu mojstra balad in cedečih se komadov imam mešan občutek. Malo je kriv mojster sam, malo pa debilni del občinstva na tribunah.

Mešanje žanrov oziroma oplajanje bolj modernih smeri s klasično glasbo ni nič novega. To počnejo takorekoč vsi, od metalcev, govedarjev, rokerjev in prav nič čudnega ni, da se je podobnega spolnega odnosa lotil tudi Sting, bivši frontman skupine The Police, občasni igralec, umetnik in kar je še tega.

V Zagreb sva odšla poslušat predstavitev albuma Symphonicities, na katerem je dvanajst predelav njegovih klasik, ki segajo še v čas skupine Police, na koncertu pa smo lahko poslušali tudi nekaj predelav, ki jih na albumu ni.

Koncert se je začel točno, brez predskupine, tudi pred koncertom v avli ni bilo pretirane gneče. Občinstvo je bilo sestavljeno iz večinoma starejših poslušalcev, našlo pa se je tudi nekaj mladih pijandur, ki so mislili, da so prišli na razfukačino tipa Cvetličarna (o tem več kasneje), dvorana, ki sva jo tokrat pretestirala še iz tribun (na koncertu Guns and Roses sva bila v parterju), pa se je tudi tokrat izkazala za zelo prijazno in dostopno.

Do klasičnih predelav imam mešano mnenje. Nekatere so bile odlične in bogato dekorirane z orkestrskim zvokom, pri drugih se mi je zdelo, da je zadeva tam samo zato, ker pač koncerta ne moreš odigrati brez komada Desert Rose (ki se mi zdi ogaben že v originalni izvedbi, kaj šele v spremljavi z orkestrom), prijetno presenečen pa sem bil nad prvič slišano Moon over Bourbon Street, Russians in King of Pain.

Razočaran sem bil nad koncem koncerta. Se opravičujem, ampak Message in a Bottle niti približno ne ustreza zaključnemu komadu, s katerim pospremiš občinstvo iz dvorane s pesmijo na ustnicah. Veliko bolje bi bilo, če bi za konec odigrali eno od bolj eksplozivnih pesmi, saj se mi je pri Message in a Bottle zazdela zelo mehansko izvedena in brez pravega občutka. Če zadevo primerjam s koncertom Leonarda Cohena v Ljubljani, ugotavljam, da je bil Sting zabaven in odprt, vseeno pa ni šlo za tako “religiozno” izkušnjo kot pri Cohenu, kjer je bila energija občinstva res neverjetna.

Na koncu bi rad pograjal še del občinstva in redarsko službo Arene, ki ni niti približno usposobljena za delo, ki naj bi ga opravljala. Med koncertom sta nas namreč “zabavali” tudi dve pijani Slovenki, ki sta najprej viseli čez ograjo na tribuni, ker naj bi jim nekdo zasedel sedeže, po prvem posredovanju redarjev pa sta sedeli za nami in celotni tribuni cel koncert solili pamet z glasnimi vzkliki “To je top šit! Jokam že deset minut!” in petjem, ki je spominjalo na tole. Da bi bila zadeva še slabša, sta se potem, ko smo jim ostali naprej z vljudnimi “psst!” hoteli dopovedati, da smo plačali karto za Stinga in ne za duo “Cats fucking in Greece”, začeli še glasno prepirati in zmerjati občinstvo z nesproščenci in zategnjenci (res, če nisi pijan, da komaj stojiš, si pač zategnjen). Ker pri zadnjem komadu večera nisva stala, kot ostali mehatroni, pa sta nam pijandurici težili, da “WTF ne štekava nič zakaj ne stojiva omg kako sva neumna”. Res, hvala za obvestilo.

Pod črto je bil to čisto soliden pop-klasični koncertič, ki sta ga preveč motili slovenski pijanduri/občinstvo. Škoda, ampak tako pač je.