Včerajšnji koncert v Stožicah je bil še en dokaz, da Slovenci nismo sposobni organizirati javne prireditve brez incidentov, da se na javnih prireditvah ne znamo obnašati in da nam bog pomagaj, če bi na taistih javnih prireditvah prišlo do nesreče, kjer bi morale posredovati “odgovorne” osebe.

Koncert britanskega pevca Joe Cockerja je bil moj zadnji obisk nove koncertne dvorane v Stožicah. Tako neodgovornega odnosa do občinstva si organizatorji in varnostniki prireditve enostavno ne bi smeli privoščiti, po dogodkih na včerajšnjem koncertu pa ocenjujem, da zaradi neusposobljene ekipe obisk prireditev v Stožicah predstavlja resno grožnjo s smrtnim izidom za vse obiskovalce. Če upoštevamo še dejstvo, da se je podobna stvar že zgodila na koncertu Leonarda Cohena in da se bo zelo verjetno ponovila še na naslednjih prireditvah, obisk Stožic vsem prisrčno odsvetujem.

Ob prihodu na tribuno z označenimi kartami sva z Bajo ugotovila, da so najini sedeži zasedeni. Topoglava žena in njen mož sta na moj prijazni poziv, da sedita na najinih sedežih odvrnila, da je tudi njima nekdo zasedel sedeže in da naj se pač usedeva tja, kjer je prostor. Prvi obisk pri varnostniku je šel nekako takole:

Jaz: “Nekdo sedi na najinih sedežih, jim lahko prosim rečete, naj se umaknejo?”

Varnostnik: “Jah, ne vem, jaz nisem za to tle. Najbolje, da se usedete tam, kjer je prostor”

Jaz: “Ne razumem, a to pomeni, da gremo lahko tudi v parter?”

Varnostnik: “Ja, saj ne bo noben nič rekel, kar usedite se tam, kjer je prostor.”

Jaz: “Hvala.”

Greva nazaj v dvorano in se usedeva na sedeže, ki so bili še prosti. Čez nekaj trenutkov pristopita dva obiskovalca.

Ona dva: “Na najinih sedežih sedita”

Midva: “Jah, ni sedežnega reda, kar usedite se, kjer je še prostor”

Ona dva: “Midva se bova usedla tukaj in če se ne bosta umaknila, se bova usedla na vaju.”

Vstaneva in greva nazaj do varnostnika.

Jaz *razburjen, povišan glas*:  “Ostala sva brez sedežev, kaj zdaj?”

On: “Gospod, ne se razburjat!”

Jaz *s počenim filmom*: “Če mi takoj ne poveste, kako dobiti organizatorja oziroma me napotite do osebe, ki nama bo vedela pomagat, bom poklical policijo in jim rekel, da je na Stožicah bomba in potem boste morali evakuirati stadion! Bi to radi?!”

On: “Ja, kr pokličte, magar še specialce!”

*tri sekunde za meditacijo in kontrolo udov, s katerimi sem ga hotel treščit po tistih špeglih*

Jaz: “Kje maš šefa?!”

On: “Tamle gre, kar z njim se pogovorite!”

Kratek sprehod do šefa.

Midva: “Nekdo sedi na najinih sedežih”

Šef: “Fak, že spet to…”

Jaz: “Kaj bomo naredili?”

Šef: “Pojdita okrog, skozi vrata in v dvigalo. Pred VIP loži recita, da sem vaju jaz poslal in da naj vaju spustijo noter.”

Jaz: “Hvala.”

Tako sva si koncert ogledala iz VIP lože, kjer sva sicer morala tolerirati dame v srednjih letih, ki so se glasno pogovarjale (seveda, saj se je soseda zaradi glasbe res malo slabše slišalo, šepetati na koncertu se pa res ne spodobi), ampak to je pač slovenska kultura na javnih prireditvah. Cigani smo in cigani bomo ostali. Zbogom, Stožice.