Kuj železo, dokler je še vroče, so si mislili pri Bethesda Studios in le leto dni po izjemnem Fallout 3 izdali nadaljevanje Fallout: New Vegas. Veliko ni bilo potrebno spreminjati, saj se je že Fallout 3 izjemno odrezal, tako da lahko uporabniki uživamo v nadaljevanju enega boljših iger lanskega leta.
Če je bil v Fallout 3 glavni motiv iskanje očeta, je v New Vegas glavna jed maščevanje. New Vegas se začne po razvoju dogodkov iz Fallout 3. Vašega junaka privlečejo v vas, vam iz glave poberejo dve krogli in vam na roko nataknejo pip-boyja. Happy times, here we come.
Kdo vas je ustrelil, kam je odnesel vaš dragoceni tovor in kdo za vraga so vsi ti ljudje, se sprašujete in hodite po divjini, iščoč naslednji izziv oziroma naslednjo plesnivo žimnico, na kateri boste odspali spanec pravičnega.
Ustvarjalci so iz predhodnika vzeli same dobre stvari. Zanimivi pogovori, hecni liki, pestro dogajanje in na-prvi-pogled-neskončno zgodbo, dodali pa samo še več vsega. Več lokacij, več likov oziroma stvari, v katere lahko streljate, več zgodbe… Skratka, zelo konkretno nadaljevanje, ki dokazuje, da se uspešne koncepte lahko zelo uspešno kopira, brez, da bi se izgubljala pestrost oziroma atraktivnost.
Še posebej mi je všeč, da so avtorji uporabniku omogočili zelo različen nabor slogov reševanja problemov in da za razliko od ostalih iger zadeva ni tako vpeta v en sam scenarij. Da ima igra tri konce, na katere lahko vplivate s svojimi dejanji, smo že vajeni, všeč pa mi je tudi to, da z določanjem prioritet upravljate z načinom reševanja težav, ki so lahko zelo nasilni ali pa zelo diplomatski. Tako lahko na koncu spopad z najbolj krutim odpadnikom novega Zahoda rešite z večminutnim spopadom ali pa s preprostim pogovorom.
Večplastna zgodba, ki se spreminja z vašimi odločitvami, je nekaj, kar pri večini iger pogrešam. Zame so igre še vedno pripovedovanje zgodb, samo na bolj interaktiven oziroma mikroskopski način. Knjiga ali igra – če je dobro spisana in pripovedovana ima uporabnik pri obeh podoben občutek ustvarjanja oziroma spremljanja kreativnega procesa. Če je zadeva slabo pripravljena, se ti zgodi Starcraft 2 (o tem več kasneje).
Tako kot v predhodniku (ali bolje rečeno – prvega dela) v New Vegasu mrgoli znanih imen, ki si likom posodila svoje glasove. In če vas v (na)smeh ne spravi dejstvo, da Wayne Newton, znani zabavljač iz Las Vegasa igra junaka z imenom Mr. New Vegas oziroma da Matthew Perry igra enega od “slabih fantov”, potem boste zamudili šale, ki jih dojameš šele, ko New Vegas postaviš v širši koncept pop kulture današnjega časa.
Poleg treh koncev, ki v praksi pomenijo, da boste lahko New Vegas prežvečili trikrat, pa bo vsakič ostal zelo svež, imate v igri na voljo več kot dvesto lokacij, ki vam pomagajo pri razvoju zgodbe. Igra tudi pri opravljanju minimalnega števila nalog pomeni več tednov zabave, kar je pri današnjih dvodnevnih streljačinah res prava redkost. Če k temu prištejemo že napovedane DLC vsebine, pa lahko hitro ugotovimo, da gre spet za eno daljših pustolovščin, ki vas do konca ne bo izpustila iz rok. Krempljev. Mehanskih klešč. Pa saj se razumemo…
