Huh, toliko sprememb na trgu medijev, kot smo jih letos dobili v naši medijski pokrajini, pa še ne. Sicer je res, da so se neke stvari vlekle že iz leta 2009, pa vseeno. Leto 2010 je bilo leto, ko je umrla pamet v slovenskih medijih.

Kako prodati: Od mikroplačil do interaktivnega oglaševanja

Najprej je Pozareport začel zaračunavati spletno vsebino na svojem portalu in s pomočjo mikroplačil uporabnikom omogočal branje tistih najbolj sočnih vsebin. Zadeva trenutno še funkcionira, vseeno pa dosedaj nihče ni objavil statistike, s katero bi se pohvalil oziroma dokazal, da se je stvar izplačala.

Za Pozareportom je vsebine začelo zaračunavati tudi podjetje Pro Plus d.o.o, ki ima v lasti portal 24ur.com in novoustanovljeni portal PopPlus.si, kjer si obiskovalci proti mikroplačilu lahko ogledajo vsebine tuje in domače produkcije. Tudi oni do danes niso objavili statistike registriranih uporabnikov oziroma denarja, zbranega od mikroplačil.

Na koncu so vsebine začeli zaračunavati tudi časopisni medijski portali, ki so zadevo cepili v dve smeri. Eno zaračunavanje se dogaja s pomočjo elektronskih bralnikov, drugo zaračunavanje pa se je začelo dogajati pred kratkim in sicer s pomočjo interaktivnega oglaševanja. Zadeva je stara več let in so jo tuji medijski portali že ukinili, pri nas pa prepisovanje besed z oglasnih sporočil trenutno prodajajo kot najnovejši trend v oglaševanju na spletu. Trenutno je slovensko rešitev isto podjetje prodalo portalom Dnevnik in Finance.

Summa summarum: Uspešnih rešitev monetizacije vsebin letos na trgu nismo zasledili. Na drugi strani smo dobili paleto rešitev, s katerimi so ponudniki vsebin uspešno odrivali odjemalce vsebin.

Formati vsebine se ne spreminjajo

Video, ki je bil še lani najbolj vroča stvar na slovenskem medijskem spletu, je začel ugašati oziroma se razvoj video oddelkov ni nadaljeval. Delo, Dnevnik in ostali oddelkov sicer niso zaprli popolnoma, vseeno pa se na tem področju dogajanje (razvoj novih formatov in podobno) ustavilo.

Tudi družabna omrežja niso presegla lanskoletne pozicije, ko so jih medijske hiše uporabljale predvsem za odpiranje novih kanalov za isto vsebine. Še najdlje so prišli pri Pro Plusu, pa še to predvsem zaradi posameznikov, ki so se na uporabo navadili. To odraža tudi stanje na Savičevi medijski spletni osebnosti leta, kjer je bilo letos zelo malo nominirancev klasične medijske industrije, ki se znajdejo na omrežjih.

Spletni prenosi v živo so še ena zamujena priložnost, saj se jo medijske hiše zelo redke poslužujejo. Iz glave se spomnim Vesti, Dnevnika in Pro Plusa, ki pa iz tega niso naredili redne rubrike. Ostali se po mojem vedenju tega niso lotevali.

Summa summarum: Inovacij na področju vsebinskih sklopov ni, še največ se dela na zapiranju vsebin.

Vedno več kanalov distribucije

Letos so bila največja distribucijska zgodba elektronski bralniki. Kindle, iPad, Samsung Tab, če naštejemo samo največje, so začeli namigovati na novo dobo slovenskega spletnega novinarstva, ki pa se ima zaenkrat še zgoditi. No, vsaj z vsebinskega stališča, pri distribuciji in zaračunavanju vsebin na bralnikih so skoraj vsi mediji ubrali isto vižo.

Najbolj zanimiva pri bralnikih je ekskluzivnost platform, saj se do tega trenutka nobena slovenska medijska hiša ni odločila za večplatformsko rešitev, ampak so se prostovoljno priklenili na enega ponudnika. Dnevnik je šel še korak dlje in poleg platforme izbral ekskluzivnega ponudnika dostopa do spleta svojega elektronskega bralnika, medtem ko so ostali stavili na iPad, napravo, ki je v Sloveniji sploh ni mogoče kupiti v trgovini, ampak se morate poslužiti “alternativnih” metod.

Summa summarum: Vsi ti kanali niso prinesli novih vsebin, ampak so samo redistribuirali stare vsebine.

Vedno manj vsebine

Zaradi ustaljene prakse prevajanja vsebin iz tujih virov vsebin se slovenski spletni prostor ne more pohvaliti s širokim diapazonom vsebinskih sklopov. Hitrost tudi pohablja specializacijo mladih novinarjev, razmišljanje zunaj okvirov generiranja spletnega prometa in škoduje kvaliteti vsebin.

Ker skoraj vsi slovenski spletni mediji jemljejo iz istih spletnih virov, prihaja tudi do krčenja vsebinske pestrosti vsebin, kar dodatno odganja uporabnike in jih sili iskanja vsebin pri tujih ponudnikih.

Summa summarum: Ko bodo večina znala angleško, bodo slovenski spletni mediji postali odpadek.