V Egiptu trenutno potekajo demonstracije proti vladi, ki ji ljudje očitajo koruptivnost, distanciranost in nesposobnost vodenja države. Prostestniki z uličnimi demonstracijami, plakati in spletno aktivnostjo opozarjajo na krivice in skušajo javno mnenje pridobiti na svojo stran. V Davosu so na ekonomskem vrhu odkrili Twitter in Facebook. Je zato Davos drugačen od prejšnjih srečanj?

Iz principa v uvodu nisem uporabil fraze, ki je te dni na ustih vsakega novinarja, ko začne poročati o razmerah v Egiptu in Tuniziji. Ker se mi zdi prepotentna in zavajajoča, saj predpostavlja, da se je šele sedaj zgodilo nekaj, kar je povzročilo obsedeno stanje in napeljalo na odstop vlade in pobeg predsednika države. Kot da so demonstracije same sebi namen, ne pa posledica skoraj tridesetletne vladavine trenutnega predsednika Hosni Mubaraka, ki ne kaže navdušenja nad odstopom. Skratka – nič pretresljivega, ljudem je pač dovolj in odločili so se za nasilne volitve.

Zame najbolj zanimiva novica celotnega konflikta prihaja iz polja spletne komunikacije. Egiptovske oblasti so namreč v boju proti demonstrantom poleg solzilca, vode in bencina, s katerim so polivale protestante, uporabile tudi zloglasni t.i. internet kill switch, ki je v državi izklopil dostop do spleta. Trenutno je dostop možen samo s pomočjo ponudnika Noor Group, ki ponuja klicni dostop do spletnih vsebin.

Sliši se grozljivo in asociacije tehnološko osveščenih posameznikov hitro najdejo paralele s produkcijo Hollywooda – Matrica, Johnny Mnemonic in drugo ter produkcijo ameriških cyberpunk pisateljev kot so William Gibson, Bruce Sterling in do neke mere Michael Crichton, ki so tak mehanizem napovedovali že več let. Pa vseeno – je izklop dostopa do spleta v Egiptu na državni ravni res novica, ki bi bila tako pomembna?

Egipt je kill switch uporabil 27. januarja 2011 in v trenutku izbrisal državo iz spletnega zemljevida. Prenosi podatkov so se ustavili in država se je znašla v digitalnem mraku. Poleg dostopa do spleta so oblasti izklopile tudi omrežja mobilnih telefonov in celotno državo zavile v komunikacijski molk.

Na drugi strani oceana so politiki po novoletnem odmoru na mizo predložili predlog zakona, ki bi ameriškemu predsedniku omogočil izklop dostopa do spleta znotraj Združenih držav. Na eni strani so se dvignili kritiki svobode govora, na drugi strani pa tehnologi, ki so opozorili na pomembno razliko med ameriškim in egiptovskim dostopom do spleta – v Egiptu je celotna komunikacija speljana skozi ozko grlo vstopa in izhoda, medtem ko je v ZDA mreža veliko bolj razpredena in bi bil tako efektiven in enostaven izklop praktično nemogoč. V Washington Post je kritik lepo zapisal (parafraziram): “Kdo bo na slabšem, če se ZDA izklopijo iz spleta? Mi ali vsi ostali?”

Upoštevati je potrebno še eno pomembno razliko – v Egiptu dostop do spleta ni eden od glavnih komunikacijskih kanalov v državi. Po podatkih iz lanskega leta ima država dvajsetodstotno penetracijo dostopa do spleta, se je pa res uporaba spleta od leta 2006 skoraj potrojila. Vseeno bi težko trdili, da so demonstracije posledica množične uporabe spletnih storitev, saj le-te preprosto niso dovolj razširjene. Toliko o Egiptu, famoznemu kill switchu in paniki, ki jo je ta novica povzročila v medijih.

V švicarskem Davosu je te dni potekal ekonomski vrh držav političnih in ekonomskih voditeljev iz celega sveta. Bolj kot rezultati oziroma cilji vrha so se v medijih pojavile novice o uporabi družabnih omrežji na vrhu, ki naj bi pomenila večjo demokratizacijo in dostop do virov moči s strani navadnih smrtnikov, ki jim je bil prej vrh v Davosu nekaj nedosegljivega.

No, nedosegljiv jim bo še naprej, saj so odločevalski procesi tega vrha nekaj, kar se dogaja za zaprtimi vrati, edina razlika od prejšnjih srečanj je v tem, da so sporočila za javnost okrepili s spletnimi orodji, kot so Facebook, Twitter in Youtube. Na vseh treh kanalih je šlo za bolj ali manj enosmerno komunikacijo, v redkih primerih pogovora v obe smeri pa je šlo za nezavezujoča mnenja oziroma za klepetanje. V čem je torej smisel poudarjanja dvosmerne komunikacije, če le-ta za udeleženca ne prinaša določenih nagrad oziroma izpolnjenih ciljev?