Včeraj sem pred televizorjem v izborni družbi spremljal prenos prireditve Viktorji 2010 in opazil nekaj grozljivih podrobnosti, ki znajo kaj kmalu zatresti temelje naše družbe in jo spremeniti v popolni kaos. Želel bi si, da bi bila prejšnja poved pretiravanje, pa temu ni tako.

Začelo se je že pri napovedni špici. Tisti prsti, ki valijo rdečo preprogo, so se mi zdeli zelo posrečena napoved rdeče niti oddaje, saj sem v njih razbral sporočilo kulturne majhnosti. Če rdečo preprogo lahko razvaljata palec in kazalec, si predstavljate, kako majhni so ljudje, ki hodijo po njej.

In prav so imeli – prihod povabljenih gostov na rdeči preprogi je na trenutke izgledal kot posnetek varnostne kamere neke beznice na vasi. Ljudje se ga pač hodijo v petek nasekat in varnostnik pojma nima, kdo ti ljudje so. Tako sem se počutil jaz ob gledanju prihodov, saj sem prepoznal le manjšino vseh gostov, medtem ko sem pri večini samo prazno strmel v zaslon in se spraševal – pa kdo so ti ljudje?

Prireditev se je začela z voditeljskim parom Boštjanom Gorencem Pižamo in Lucijo Čirović. Zdi se mi, da je na splošno največja napaka organizatorjev katerekoli prireditve, da za voditelje določajo etablirane komike, saj se v glavah gledalcev avtomatično prižgejo rdeče luči, češ, “zdaj bo pa smešno.” Včerajšnja prireditev ni bila smešna.

Najbolj se mi je smilil Pižama. Človek je pameten, glavo ima na pravem mestu in škoda se mi zdi, da so ga na prireditvi zreducirali na skupek šal o debelih ljudeh. Bizarno se mi zdi podcenjevanje občinstva do take mere, da jim niti za trenutek ne pustijo malo humoristične svobode oziroma humorja, ki ne bi bil tako na prvo žogo. In če jim je že za trenutek uspelo povedati šalo, ki je malo dihala, so jo takoj uničili z repliko sovoditeljice oziroma nekim drugim elementom.

Da so bili nominiranci in gosti v slogu slovenskega parlamenta, kjer nekateri drgnejo klopi že več kot deset let, ni bilo presenečenje. Je samo odraz družbe, ki reproducira samo sebe in ki je v svoji reprodukciji uspela uničiti že ves genetski material, ki ji je bil na začetku na voljo. Isti obrazi, prežvečene floskule o uspehu…vse to je že tako mongoloidno, da se je izgubil tudi tisti bolani smisel za humor, ki jih ponavadi spremlja.

Poudariti je treba, da je viktor v večini primerov nagrada za popularnost in ne za kvaliteto in da v tem smislu skoraj popolnoma oponaša sistem parlamentarnih volitev, kamor devetdeset ljudi pride po tekmovanju priljubljenosti in ne strokovnosti. Zato se ne čudim, da je najbolj priljubljen glasbenik po izboru viktorjev Jan Plestenjak, da je viktorja za najboljšo spletno mesto dobil 24ur.com in da je šel viktor za najboljšo oddajo v roke licenčni oddaji Slovenija ima talent. Priljubljenost je v naši državi veliko bolj merljiva kot kakovost, saj za merjenje prve ne potrebuješ znanja, razgledanosti ali, heh, talenta. Potrebuješ “samo” bralce revij Stop, Jana in Obrazi, ki očitno sodijo med najboljše poznavalce medijske scene pri nas in člane Akademije, ki jim pri izborih pomagajo.

Kar je pri članih Akademije in njihovih izborih najbolj bizarno, je dejstvo, da naj bi bilo poslanstvo viktorjev “…prepoznavanje kakovostnega in ustvarjalnega dela posameznikov in skupin na področju medijev, predvsem televizije, ter nagrajevanje izjemnih dosežkov v popularni kulturi,” medtem ko se strokovnost še pri t.i. strokovnih viktorjih podreja popularnosti oziroma iskanje kreativnosti zamenja kupovanje licenčnih oddaj. Še največ kredibilnost dajem viktorjem za dokumentarne serije/filme, ampak predvsem zato, ker jih nisem videl in upam, da so boljši od ostalih nagrajenih oddaj.

Dovolj o izboru, še malo o prireditvi in voditeljih/prejemnikih nagrad. Se je samo meni zdelo ali Slovenci res ne znamo sprejemati pohval? Tudi če ignoriramo vsa dejstva o trivialnosti viktorjev, bi se vseeno spodobilo, da se nagrajenci na odru ne bi obnašali kot pri spovedi z obveznim “joj, saj ne vem, kaj naj rečem, nerodno mi je, prosimo te, odpusti nam!” Tudi obvezno norčevanje iz slovenske politike je bilo bolj kot ne tragično, medtem ko so se na svoj račun medijci pošalili (štel sem) trikrat. Eno šalo je na svoj račun povedala Rosvita Pesek, drugo je Lucija ustrelila na račun starosti Tofovih šal, tretjič so se pošalili na račun Muhičevih gat v oddaji 24ur. Ostalo je bilo smrtno resno (pa vsi vemo, da se je v enem letu zgodilo veliko več medijskih dogodkov, vrednih norčevanja/parodiranja), medtem ko so na področju politike pobrili vse norce. Najbolj na udaru je bil Denis Avdič, kjer sem prvič izvedel, da to ni nogometaš oziroma nek gostujoči umetnik v Špas Teatru, ampak ima na nekem komercialnem radiu (ena, hit, antena, whatever) svojo oddajo.

In ravno to pretepanje politike me je najbolj zmotilo. Po eni strani se skušajo vsi državljani republike Slovenije odmakniti od politike, poudarjajo apolitičnost in se na sploh obnašajo, kot da volitve ne obstajajo in da nam vsake štiri leta v parlament in vlado marsovci nastreljajo 100+ posameznikov, po drugi strani pa na vseh prireditvah, ki imajo ali pa nimajo veze s politiko, najraje udrihajo po političnih predstavnikih. Zakaj? Zakaj, za božjo voljo, se je potrebno iz teh hendikepirancev še dodatno norčevati, jih vleči na plano in jim delati reklamo? To ni smešno. To ni zabavno. To ni užitek. In to prej kaže na podcenjevanje publike kot na superiornost smisla za humor, ki naj bi bila prednost voditeljev/podeljevalcev nagrad.

Kar me pripelje do naslednjega vprašanja. KDO za vraga so bili podeljevalci? OK, nekaj sem jih prepoznal, priznam, da nisem na tekočem s slovensko estrado, ampak lepo vas prosim – za večino podeljevalcev se mi je zdelo, da so jih na ulici nabrali deset minut pred prireditvijo. In čisto vsem se je zdela odlična ideja uvodičenja v smislu klepeta na 24ur, ko smo gledalci podvrženi mučno posiljenim izpadom voditeljev, ki bi radi izpadli sproščeni in klepetavi. Nobenega smisla za pompoznost, nobenega smisla za šov. “A veš, dajva se malo pođoukat,” so si po moje govorili za odrom.

V primerjavi z letošnjo Emo so bili Viktorji veliko slabši. Kolega Adi je pripomnil, da je zadeva itak mišljena kot sindikalni žur RTVja in s tem bi se strinjal. Brez poante, brez humorja in brez neke rdeče niti, ki bi osmislila celotno prireditev, tudi gledalcem ne preostane drugega, kot da se pred in med gledanjem na mrtvo napijejo ali pa…ugasnejo televizor.