Po apokaliptični Cesti sem se s pisateljem Cormac McCarthyjem sprehodil še po divjem zahodu trilogije Border Trilogy. Čeprav sem si na začetku na krožnik nastavil celotno trilogijo, sem moral po prvem delu malo zadihati. 

Zelo bogata pripoved o treh kavbojih, ki v iskanju dela prečkajo mejo in vstopijov Mehiko, vmes pa se eden izmed njih ljubezensko zaplete s hčerjo bogatega veleposestnika, drugi pa zaradi umora celotno trojico pahne v mehiški zapor. Zgodba sama niti ni tako intrigantna oziroma unikatna, je pa (spet) unikaten slog pisanja in način “dihanja” celotne pripovedi.

McCarthy tudi tukaj veliko časa in prostora posveti opisom in okraševanju glavne zgodbe, kar dela bralno izkušnjo primerljivo z meditacijo. Nikamor se nikomur ne mudi, zadeva teče počasi in trilogija je vsaj po prvem prebranem delu idealna za poletno čtivo. Tokrat predvsem zaradi že prej omenjene zenovskega načina pisanja, ki je kakor naročeno za možganski preklop.

Preklop se je vsaj pri meni neprestano dogajal tudi zaradi izredno kompleksnega podajanja vsebine, ki je za razliko od ostalih hitrih in zelo ozko usmerjenih romanov, zahteval veliko več zbranosti in razmišljanja – ne samo, kaj se dogaja, ampak tudi kaj se je zgodilo in ugibanje o tem, kako bo to vplivalo na razvoj dogodkov. In po drugi strani je samega dogajanja zelo malo, so pa dogodki zato veliko bolj podrobno opisani. Meditacija pač.

In ravno ta meditacija me je na koncu zmotila oziroma mi je bilo po prvem delu dovolj kavbojev. Mogoče sem bil preveč neučakan, mogoče bi se moral za branje preseliti za kakšno mirno reko in par dni preprosto prehibernirati v svetu kavbojev in konjev. Za drugi del si bom vzel čas. Ker se tokrat meditacija splača.