Živimo v času besede NE. Živimo v času negativne kulture. Živimo v dobi bega pred vsem, kar obstaja in vsem, kar živi. Trainspotting džankiji so mislili v pravo smer, a so se prehitro ustavili. Droga je sicer vozilo za pobeg, ampak z njim ne pridete daleč. Potrebujemo nekaj hitrejšega.

Ad-blockerji, referendumski NE, bojkoti izdelkov, splošna pasivnost družbe je znak zavračanja obstoječih struktur. V družbi, v politiki, v kulturi. Ljudje bežijo stran, geografsko in mentalno, odklapljajo se od sveta in se od njega ograjujejo. V glavah, v telesih, v družbi. Ne, ne bomo in nočemo so besede, ki postajajo podobne dihanju. Brez njih ljudje ne morejo preživeti v dobi intruzije, v dobi besede NE.

Nevarno je enačiti negativiteto s pasivnostjo. Nevarno je trditi, ljudje nočejo sodelovati, ljudjem se ne da, ker so pasivni, ker niso aktivni. Nevarno! Ljudje so aktivni in ljudem se da… edini problem je v tem, da ljudje bežijo stran od vsega, kar obstaja. Premikajo se v lev0 po osi X in komaj čakajo, da bodo prišli en mikron enote levo od ničle. Tam je mir. Tam je tišina.

Seveda je bolj enostavno ljudi pasivizirati kot ugotoviti, da si ti glavni sovražnik. Da od tebe bežijo in da jih moraš ti loviti. Da se moraš premikati in to po stotih letih igranja skalnate obale, ob katero butajo valovi ljudi. Skalar mora postati vektor in kar je še huje, vektorji so se spremenili v skalarje. Zajebano.

Ko se tako radikalno spremeni fizika prostora, je skoraj nemogoče napovedati, kakšna mora biti (r)evolucija, da bo ponovno vzpostavljeno normalno stanje. In kdo bo spremembo sploh preživel. Dosedaj je veljal zakon močnejšega in edina sprememba, ki se je dogajala, je bila dvigovanje amperov. Še hitreje, še močneje, še bolj na glas. Vse to so fizikalne kategorije. In ko se fizika prostora spremeni, ti največji zvočniki nič ne pomagajo.