Po Satrianiju še ena kitarska legenda, tokrat malo starejšega letnika. Jeff Beck se je v Križankah sprehodil skozi svoj opus in največji poudarek pustil na svoji zadnji plošči, Emotion and Commotion.
Kanadska predskupina NEeMA, ki je koncert začela ob 20:30, čeprav je na karti pisalo začetek ob 21:00 me razen zadnjega komada ni pretirano navdušila, Jeff Beck pa je pustil malo boljši vtis. Mogoče mu v primerjavi s Satrianijem delam krivico, a se mi je vseeno zdelo, da je za razliko od Aliena Beck veliko bolj jazzovski in posledično manj dinamičen.
S svojo skupino je vseeno pripravil zabaven večer, mož večera pa se mi je vseeno zdel njegov bobnar, Narada Michael Walden, za katerega se mi je zdelo, da med igranjem najbolj uživa. Tako je še bolj kontrasiral svojemu šefu, ki je bil med igranjem bolj hladen oziroma odsoten.
Mogoče je bil to tudi glavni razlog, da koncert ni bil nič posebnega. Ja, Beck obvlada. Ja, v živo slišati nekatere klasike in nove komade (Hammerhead in ostale), je bilo zelo zanimivo. Zvok je bil fantastičen, kot se za Križanke spodobi. A vseeno je manjkalo nekaj posebnega, neka sestavina X, ki je bila prisotna na koncertu Satrianija. Mogoče sem pričakoval bolj ostro držo, dobil pa prijeten jazzovski večer. Tudi to je nekaj 🙂
Ne moreš verjet, kako lahko nekdo primerja Jeffa Becka s Satrianiem.
Kot bi primerjal “jabuke i hruške”.
Tudi če se pisec v grobu obrne, to ni bil “prijeten jazzovski večer”. Kot kaže, ne ve niti kaj je jazz, še manj pa, kaj in kdo je Jeff Beck.
Škoda, da takim nevednežem pustijo pisati komentarje… bolje bi bilo, da se še nekaj časa igra v peskovniku in dela potičke!
Se ti zdi? Meni sta se zdela na momente zelo podobna, je pa res, da je Beck bolj akustičen oziroma Alien bolj električen.
“… veliko bolj jazzovski in posledično manj dinamičen.”
A mi lahko razložiš, kaj tole pomeni?
V smislu…hm…razvlečenosti. Ne vem, ampak vse skupaj se mi je zdelo zelo predvidljivo in do neke mere nezanimivo.