Kaj se zgodi, ko gre heavy metal karavana, v kateri so Anthrax, Megadeth, Slayer in Metallica na turnejo? Poslušalci dobijo zanimiv vpogled v različne načine preživetja na rock sceni, pet ur več ali manj dobre glasbe in sprehod čez zgodovino metala. 

The Big 4, skupina štirih velikanov glasbe heavy metal glasbe na zelo jasen način prikazuje razvoj posamezne skupine skozi leta delovanja. Premočrtni Anthrax, Megadeth in Slayer v primerjavi s po kameleonovsko prilagodljivimi metalci iz San Francisca pač nimajo za burek.

Sploh pri skupini Anthrax se mi je zelo, da je, sodeč po tem koncertu, prišel čas za samoukinitev. Gospod Joey Beladonna se je sicer trudil (upam) po svojih najboljših močeh, a je vse skupaj izzvenelo kot recital v Španskih borcih kot pa nastop ene največjih trash metal skupin na svetu. Mogoče je bila težava tudi v ozvočenju, pogojno zanimiva pa sta bila Antisocial in Indians. Mogoče kdaj drugič, kje drugje, tokrat Anthrax niti približno ni bil tako smrtonosen, kot obljublja ime. Setlist

Megadeth so bili kot drugi izredno dopadljivi, mogoče prav zaradi neimpresivnega Anthraxa. Pevec Dave Mustaine je bil v odlični formi in Megadeth mašino je bilo užitek poslušati, še posebej ker so na tem koncertu odigrali tudi nov komad, ki bo z drugimi na zaenkrat še neimenovani plošči letos jeseni.

Prva zanimivost – čeprav vsi štirje bendi spadajo v isti podžanr metala, so razlike med njimi ogromne. Megadeth je za razliko od Anthraxa veliko bolj klasično metalen, s solažami, zanimivi rifi in glasbeniki, ki so izgledali vsaj deset let pred penzijo. In če pustimo ob strani nov komad Public enemy no.1 je Dave z ekipo mene navdušil predvsem s komadi Symphony of Destruction, Poison was the cure in Peace sells. Za zapomnit. Setlist

Skupine Slayer ne maram. Never did, never will. Edini kolikor toliko poslušljiv komad je Bloodlines, vse ostalo je zame premalo melodično in preveč agresivno. Sem pač pussy. Tako da sem pri njihovem nastopu samo čakal na konec le-tega. Zelo grdo, vem, ampak kričanje in žaganje pač nista moj cup of tea. Za preskočit. Setlist

Po Slayerjih je na oder prikorakala Metallica. Strinjam se s sopotnikom na avtobusu, ki je rekel, da sicer je to res turneja Big 4, ampak v resnici je to še vedno Metallica in trije drugi bendi. Razlika v nastopu je bila res vidna, od splošne poze do komuniciranja z občinstvom in pestrosti repertoarja.

Za razliko od koncerta pred dvemi leti so se tokrat James Hetfield in kompanija bolj posvetili svojim klasikam in ne promociji zadnje plošče – tako smo od Death Magnetic slišali samo fenomenalno All nightmare long, ostale skladbe pa so bile iz zlatega trojčka Ride the lightning, …and justice for all ter Master of Puppets, zanemarili pa niso niti svojega prvenca Kill `em all.

Zdi se mi tudi, da so bili tokrat člani skupine Metallica še bolj sproščeni oziroma (še) bolj igrivi kot pred dvemi leti in zelo zabavno je bilo spremljati njihovo komunikacijo s publiko in zafrkavanje med komadi. Tudi scensko so se potrudili in pri komadu One za uvod v komad odžgali še en ognjemet. Res super. Setlist

Občinstvo je bilo manj navdušeno kot pred dvemi leti. Z Bajo sva debatirala, ali je to od vročine ali od preprostega dejstva, da so to Italijani in da nimajo pojma, ampak vseeno se nama je obema zdela publika zelo mlačna. K temu je zagotovo pripomogla vročina in še dobro, da sva pred dve tedni na isti lokaciji poslušala Foo Fighters in tako dobila par idej o tem, kako preživeti na terenu.

Pod črto so prijetno presenetili Megadethi, razočarali Anthraxi in navdušila Metallica. Zelo dober izkupiček.