Zanimiv pogled na temno stran meseca – prasce na delovnem mestu. Pa ne takih na štirih nogah, ampak pač ljudi, ki so, milo rečeno, nekompatibilni z ostalimi sodelavci. Zadeva je resna, prasci namreč vedno bolj ogrožajo delovne procese in duševno zdravje delavnega naroda. 

Saj jih poznate – na vsakem delovnem mestu so, razen če delate sami. Pa še takrat se zna zgoditi, da boste kdaj zamrmrali: “Mater, sem prasec!” Avtor v prvih poglavjih definira prasce in nato ponudi možnosti obrambe. Svetuje nam tudi pri obrambi pred spremembo v prasca in knjigo zaključi s nasveti za ponotranjenje pravila “ni prostora za prasce”.

Zanimiva tema, ki po mnenju avtorja ne dobiva dovolj pozornosti oziroma jo zaradi “mehkosti” prekrškov težko sankcioniramo s pravili, s katerimi urejamo ostale prekrške na delovnem mestu. Vseeno zaradi prascev v večih podjetjih delavci trpijo, neprimerno obnašanje pa trpijo tudi produktivnost in delovni procesi.

Avtor med drugim analizira razmere v podjetjih, kjer so bili odnosi zaradi prascev napeti in podjetjih, kjer prascev ni bilo na spregled. Za primer je vzel dva oddelka v bolnišnici in spremljal odnose med medicinskimi sestrami in zdravniki. V prvem oddelku komunikacije med sestrami in zdravniki zaradi prascev skorajda ni bilo, v drugem oddelku je komunikacija potekala normalno.

Ugotovil je, da so v prvem oddelku zabeležili desetkrat manj prijav incidentov kot v drugem oddelku. Iz tega bi lahko sklepali, da so sestre delale boljše, vseeno pa so z analizo ugotovili, da v oddelku s prasci napak samo niso prijavljali, v resnici pa jih je bilo veliko več.

Prasci so po avtorjevem mnenju tudi razlog, da organizacija znotraj podjetji razpada zaradi posameznikov, ki se ne držijo pravil. S simulacijo je namreč pokazal, kako ljudje hitro zaznajo sistematično kršenje pravil in jih začnejo kršiti še sami, saj menijo, da kršitve niso sankcionirane.

Zanimivo in priporočljivo za vse, ki delate v kolektivu 😉