Kratek, a zabaven eksperiment v fokusiranju in menjavanju pogledov.

Ebling ima težavo. Njegovo številko mobilnega telefona kličejo neznane ženske in čudni tipi, ga vabijo na otvoritve in zabave in vse kaže, da je po naključju prevzel telefonsko številko neke neskončno bolj zanimive osebe.

Tako se začne prva zgodba romana brez glavnega junaka in brez jasne smeri zgodbe – devet zgodb je povezanih brez pravega ključa, skozi zgodbe pa se sprehajajo iste osebe – znani igralec, zmedeni profesor, samomorilska babica in drugi.

Prigode in nezgode antijunakov me spominjajo na svet kratkih zgodb Roalda Dahla, v katerih se na podoben način dogajajo morbidni zapleti in iz katerih za junake ni enostavne rešitve. Najbolj bizarna v setu devetih slik je zagotovo četrta z imenom “Vzhod”, kjer člana delegacije v neznano vzhodno državo v zadnjem trenutku zamenja njegova kolegica, potem pa umre v razpadajočem hotelu. Zakaj in kako pa ne bom povedal.

Vse zgodbe naj bi povezovala moderna tehnologija in odvisnost modernega človeka od nje, čeprav se mi zdi, da moč povezave v različnih zgodbah niha. Nekje tehnologija oziroma odsotnost le-te res igra glavno vlogo, drugje predstavlja samo osnovo, ki na razplet nima vpliva. Boljše povezave se spletajo med že omenjenimi antijunaki, ki v različnih zgodbah igrajo različne vloge – enkrat so bolj v ospredju, drugič v “pozadini”.

Zabaven in lahkoten slog ter funkcionalni minimalizem bo sedel v vročih dneh, ko nam novele s preveč špeha ne dišijo preveč, zabavne in rahlo odpičene zgodbe pa bodo še pospešile prebavo.