Anderson po prvencu dolgega repa isto temo prepakira in prodaja pod kreativnim naslovom Free. Free kot pivo ali free kot svoboda govora? Po mnenju avtorja boste največ zaslužili z brezplačnimi stvarmi, vseeno pa se mi je ob njegovemu utemeljevanju pojavilo več vprašanj kot odgovorov.

Podobno kot pri svojem prvencu Chris začne z zgodovinskim kontekstom razvoja produkcije in ekonomije ter odvisnosti cene končnega izdelka od vrednosti in omejenosti produkcijskih sredstev. “Produkcijska sredstva so danes v digitalni ekonomiji praktično zastonj,” trdi Anderson in svojo teorijo razlaga na primerih Google, Yahoo in vesolju Linux. Teorijo nadgrajuje z nizkimi oziroma ničnimi marginalnimi stroški proizvodnje (digitalne kopije!) in s temi dvemi dejstvi izpelje teorijo o delu ekonomije, ki bi morala temeljiti na brezplačni izmenjavi dobrin.

Brezplačna ekonomija ni vezana na digitalno sfero, trdi Anderson in navaja primere iz “davne” preteklosti. Imperij Gillette je na primer zrastel na brezplačni delitvi britvic in služenju na prodaji rezil za te britvice. Na podoben način je blagovna znamka Jell-o pospeševala prodajo z razdeljevanjem brezplačnih receptov za pripravo te sladice, ki je bila do takrat nepoznana.

Anderson razvije recept za vsa podjetja: Razmislite o deležu produkcije, ki ga boste ponujala zastonj, nato pa preostali del zaračunajte v navezavi z brezplačnim delom. Vse lepo in prav in prej omenjeni primeri res funkcionirajo, a vseeno se mi zdi, da se Anderson preveč lahkotno izogne fenomenu, ki se mu reče “vendor lock-in”. Z zastonjskim deležem ponudbe lahko določen akter dodobra zasiči trg in potem povzroči zagato, ko zadeva ni interoperabilna. Ne govorim, da se to dogaja povsod, a vseeno se mi zdi v receptu vendor lock-in prikrito izpostavljen kot esenca fenomena “zastonjskosti”.

Mogoče koncept ravno zaradi tega tako dobro funkcionira. Kot že rečeno, je Anderson zelo konkreten pri navajanju primerov, kjer model brezplačnosti več kot očitno dobro deluje in po katerih se lahko zgledujemo tudi ostali. Kjer je “vendor lock-in” tako dobro zamaskiran, da ga je skoraj nemogoče ločiti oziroma izpostaviti kot gonilo formule.

Opazil sem, da me je bolj kot aktualni primeri in petje slave megalomanom tipa Google zanimal zgodovinski del knjige, ki se ukvarja s srednjim vekom in Rimskim imperijem. Vedno bolj mi je namreč všeč teorija o rotaciji zgodovine in o tem, kako se podobne situacije dogajajo v različnih zgodovinskih okoljih, a s podobnimi rezultati. Anderson v svojem sprehodu skozi zgodovino intelektualne produkcije dokaže ravno to – da določeni mehanizmi funkcionirajo, ne glede na to, v katerem stoletju se nahajamo. Human nature.

Na koncu se mi je vseeno zdelo, da bi lahko Anderson združil Free in Long Tail – zelo podobna tematika, ponavljajoči se motivi… na trenutke se mi je res zdelo, da ne gre za nadaljevanje, ampak za reciklažo. Vseeno, glede na to, da je knjiga v zvočni obliki na spletu uradno na voljo zastonj, v tiskani pa jo boste že poiskali po neuradnih kanalih. Splača se…ker je skoraj zastonj 😉