Še ena zgodba s temne strani spletne komunikacije in vedno večje personalizacije spleta, ki prinaša več slabega kot dobrega. Zanimivo, čeprav mičkeno preveč površno delo, ki pusti veliko prostora za razmislek o razvoju spletnih tehnologij.

Filter bubble je fenomen, ki ga avtor Eli Pariser pojasnjuje z ovijanjem uporabnika v vato lastnih želja in parametrov. S personalizacijo na spletu in parametrizacijo želja in preferenc lahko uporabnik hitro zaide v zasebni del spleta, kjer ga nič ne moti, kjer je vse točno tako, kot želi in kjer ni ničesar drugega.

Facebook kar naenkrat prikazuje samo objave uporabnikov, s katerimi ste največkrat v interakciji, medtem ko drugih nikoli ne prikaže, tudi če kliknete famozni gumb “Most recent”. Amazon vam predlaga nakup izdelkov, ki jih je izbral na osnovi že kupljenih stvari, Netflix pa izbor filmov, ki jih izbira na podlagi že ogledanih celovečercev.

Sliši se idealno, a past se skriva v drobnem tisku. Pariser zagovarja teorijo, da so t.i. filter bubbles nevarni, saj omejujejo polje izkušenj. Kako boste kadarkoli izvedeli karkoli novega, če boste vsebine/impulze prejemali samo in samo na osnovi že prejetih impulzov? Če vam Last.fm po poslušanju Britney Spears predlaga samo Rihanno in JLO, kako za vraga boste kadarkoli slišali za Lily Allen?

Pariser pojasnjuje vidik z obeh strani – s strani potrošnika in s strani ustvarjalca algoritmov, ki uporabnika ovijajo v vato. Zakaj to počnejo? V čem je smisel fillter bubblov in komu koristijo?

Teorijo izpelje dlje kot samo do priročnik web 2.0 spletnih storitev. Mehurčki obstajajo povsod okrog nas in predstavljajo vedno večjo grožnjo človeški domišljiji in ustvarjalnosti. Omejevanje kulture, družabnega in poslovnega življenja pod krinko konformnosti in všečnosti ubija generiranje novih izkušenj, spoznanj in naukov, ki jih lahko človek dobi samo ob stiku z nečim prej neznanim.

Zbiranje osebnih informacij s strani medijskih velikanov ima tako le en sam primaren cilj – zaviti uporabnika v čim večje kosme vate in ga zadušiti v lastnih sokovih. Spanec bo prijeten in nič pretesljivega se ne bo zgodilo. Uporabnikovi možgani bodo umrli na varnem.

Čeprav avtor v zadnjem delu knjige malo preveč raztegne teorijo mehurčkov oziroma jo aplicira tudi na področje še neapliciranih tehnologij, ki jih na različnih koncih in krajih šele razvijajo, namenjene pa so še hujši personalizaciji ( think minority report), ponuja dovolj kvalitetne analize obstoječega stanja, da se je vredno zamisliti. Sem rad v mehurčku?