Ja, vem. Že slika na naslovnici in prevladujoči odtenki barv je kazala na to, da mogoče nisem ravno ciljna publika za to novelo. Ampak po drugi strani so počitnice tudi čas za eksperimente. Torej, eksperimentirajmo!V lahkotni ženski literaturi zadnjih let opažam trend, kjer se avtorice v sicer klasični zgodbi o izgubljeni princeski in princu iz zadnjih desetih straneh romana skušajo obnašati zelo alter in na vsaki strani obupno prepričujejo bralke in bralce, da “to ni ena ONIH zgodb.”

V Sloveniji je paradna kobila (jao) tega podžanra Desa Muck in nemška pisateljica Kerstin Gier se ji približa na nevarnih deset metrov. Sicer ima Kerstin pod pasom več naslovov, ki jih nisem prebral, sodim jo samo po knjigi Za vsako rešitev se najde težava.

Zaplet je preprost – glavna junakinja Gerri se odloči umreti. Dovolj ima svoje družine, lastne neposeksanosti in sveta na sploh. Pisateljica romanov za ženske (tokrat tistih pravih, angelica-style) se sooča s hudo identitetno in poslovno krizo in ugotovi, da ji ne preostane drugega, kot da se ubije.

Zadevo bo izpeljala s kilo tablet v hotelski sobi, pred smrtjo pa vsakemu od bližnjih sorodnikov povedala tisto, kar mu gre. Via snail mail. In ker knjiga ne bi bila knjiga, če bi samomor uspel, pisma pa bi ljudje brali po smrti pošiljateljice, se zgodi ravno obratno. Tablete posesa čistilka, Gerri pa se mora tako soočiti z reakcijami svoje družine in bližnjih, ki jim je putom papirja pela levite.

Do tukaj vse v redu. Poletna literatura, lahkoten slog in zabavni zapleti ter dialogi so glavni razlogi, da zadeva teče tudi za ne-ravno-ciljno-publiko, zelo težko pa sem prežvečil konec novele, s katero avtorica po moje zafrkne nekaj šarma, ki ga je prej zelo dobro nadgrajevala.

Vseeno je tudi s ponesrečenim koncem zadeva čisto prebavljiva in zabavna, avtorici je potrebno le oprostiti manjši spodrsljaj pri zaključku zgodbe. Vse ostalo je na nivoju. Cool stuff.