Po ogledu prvih dveh istoimenske televizijske serije me je zanimal še vir inspiracije. Strip The Walking Dead še vedno izhaja, sam pa sem ugriznil v prvih 48 številk stripa. Splača se in za razliko od dokaj površne serije je strip the real shit. 

Eden od glavnih junakov se zbudi v bolnišnici. Ne ve, kako je prišel tja in ne ve, kje so vsi ostali. Ve samo to, da jih v bolnišnici ni. So pa tam trupla. Veliko trupel. Nekatera med njimi celo hodijo naokrog. In ga hočejo požreti.

Tako se začne Walking Dead, strip, ki klasično postapokaliptično sceno pocukra s podrobnostmi, ki jih v drugih zombijadah spregledajo. Tako se posveti odnosom med preživelimi, daje poudarek na družinskih peripetijah in hkrati vzdržuje napetost klasične grozljivke.

Ker gre za zbirko 48 številk stripov, ki jih je risalo več avtorjev, je zanimivo spremljati razvoj grafičnega izgleda novele, ki je v celoti narisana v črnobelih tonih. Vseeno vsak od avtorjev pusti svoj grafični odtis, ki se kaže tako v bolj ali manj ostrih potezah oziroma v slogu pripovedovanja.

Čeprav se strip po koncu zbirke nadaljuje, dobi bralec zaključeno celoto pripovedi o beguncih, ki na begu pred podivjanimi živimi mrtvimi naletijo na drugo skupino prav tako podivjanih, a živih beguncev. Na koncu se izkaže, da je človek sam sebi največji sovražnik in da zombiji nimajo za burek. No, saj ne, da bi ga hoteli…

Zaradi velikega števila junakov, katerih zgodbe se prepletajo, zna biti zadeva na trenutke rahlo konfuzna, a se je vseeno vredno poglobiti v zgodbo in uživati ob dialogih, zapletih in razvijanju zgodbe. The walking dead are us!