Zaključek sage Sin City je ponovno pripoved o maščevanju, upanju in silah zla, ki posameznika ne pustijo pri miru.

“Ljubezen nam je vsem v pogubo,” bi se samo nasmehnil Tavčar, ko bi prebral pripoved o samomorilski Esther in njenemu rešitelju, ki se uspe vanjo zaljubiti, tik preden ju usoda in nepridipravi ločijo. Posledice ločitve so jasne – razočaranje, bes in želja po maščevanju. Jebiga, to ni Medno pri Kranju, ampak Sin City!

Tokrat je dobrih starih znancev veliko manj kot v prejšnjih delih – razumljivo, saj je Sin City mesto, ki je zelo neprijazno do svojih prebivalcev. Wallace se tako odpravi po sledeh zločina, njegov cilj pa je najti izgubljeno Esther. Najprej sreča Delio, še eno mačko, ki se pretvarja, da je Esthrina sostanovalka, a jo Wallace hitro razkrinka.

Vseeno se Deliji in njenim pajdašem Wallace posreči zadrogirati in zgodi se ena bolj zabavnih scen celotne serije, ki je narisana v barvah (za razliko od ostalega stripa, ki je črno-bel) in v kateri se eden od junakov (the Captain, sodelavec glavnega junaka Wallace) spreminja v znane ikone stripa.

Ko Wallace razkrinka zaroto, v katero je bila vpletena Esther in posreduje pri aretaciji vpletenih, skupaj z Esther odideta iz mesta Sin City. Ne gre za maščevanje v slogu Marva, ki ga tokrat ni na spregled. Gre za bolj prefinjen odgovor – ignoranca vsega.

Strip sicer zaključuje sago Sin City, a v njem, razen zaključka, ni čutiti konca sage. Je res, da se po časovni premici zadeva dogaja veliko pozneje kot ostali deli (Rourkova domačija je zapuščena, Marv je mrtev…), a vseeno bi si želel bolj pompozen konec. A tudi razočaranje je del Sin Cityja.