Vsake toliko se v meni prebudi politična žival. Ponavadi samo spi in zelo na glas smrči, redkokdaj pa se zavali iz svoje rogoznice, si očedi dlako in gre ven iz svoje jame. Ki je ful huda! Noter ma namreč xbox, radio in LCD televizor. Ni da ni!

#trenirke so se zgodile dokaj spontano. Neka brezvezna objava, ki bi jo bilo najboljše ignorirati in pripisati razočaranosti nad rezultatom volitev, je bil prvi tresljaj, ki je zdramil politično žival. Takrat še ni vedela, ali jo je prebudil prepoln mehur, so bili to sosedi, ki so vpili na stopnišču ali kaj tretjega. A REM faza je bila prekinjena, smrčanje je postalo bolj plitko in levo oko je bilo že na pol odprto.

Nato so prišli odzivi na to objavo. Twitter, mediji… Tresljaji so bili vedno močnejši. Žival je začutila, da se to tiče tudi nje, da to ni zadeva, ki je iz nekega drugega sistema in ki jo je najbolje ignorirati. Da je to preraslo provokacijo in da kaže na vzorce, ki se tičejo tudi nje. In ki jih ne more (več) ignorirati.

Večkrat sem se že spraševal o smislu paradigme, da je treba negativne stvari ignorirati. Da pametnejši odneha, da je treba gledat stran… Zakaj? Trenirke, verbalni izpadi v parlamentu, trivializiranje in retorične akrobacije pri opravičevanju z obtožbami… Zakaj je treba gledat stran, ko pride do tega? Zakaj se s tem ne bi soočili in tistim, ki se poslužujejo takih abotnosti, povedali, da se tega ne bomo šli?

Ker je bilo besedilo objavljeno čez vikend, so prve reakcije prišle iz spletnih skupnosti. Twitter in Facebook sta bila polna zgražanj in protestov, pa tudi dodatnih pojasnjevanj oziroma zapletanj s strani inciatorjev zgražanja. Kot vedno se je tudi tukaj zgodila klik demokracija, a vseeno se je na Prešercu zbralo nekaj ljudi… v trenirkah.

#trenirka meet (12.12.2011) from Domen Savič on Vimeo.

Zadevo bi lahko okvalificiral kot tihi protest. Ni bilo govoranc, ni bilo občutka pretirane pripadnosti skupini, zdelo se mi je, kot da protestiram sam. In da je vsak, ki se je odločil za fizično prisotnost na trgu, zato odločil zaradi nekih svojih razlogov oziroma vzgibov. Tako se mi zdijo primerjave o ponovnem izkazu mobilizacijske moči spletnih skupnosti zgrešene (več v naslednji objavi) oziroma napačne – nismo šli tja zaradi interneta, na internetu smo odreagirali takoj, za fizični protest je bilo potrebnih nekaj ur več.

Na dežju in oblečen v trenirko sem razmišljal o nižanju politične kulture v Sloveniji in kako se to nikomur ne zdi problematično. Kako smo si sami krivi, da dovoljujemo verbalne izpade parlamentarcev, kako smo si sami krivi, da ne odreagiramo na neumnosti, ki jih v imenu demokratične debate izjavljajo v medijih in kako se nam bo kaj kmalu zgodila scena iz filma Idiocracy, ki se iz sveta fikcije vedno bolj seli v svet resničnosti.

#trenirke same po sebi niso bile prelomne. Bile so le še en izpad, le še en poziv k pregledu mednožji, le še eno zmerjanje s pedri, čefurji, belogradisti, rdečimi vragi in kar je še tega. A za razliko od prejšnjih izpadov, ki sem jih zaznal, so bile #trenirke prvi od vseh izpadov, na katere sem javno odreagiral. Brez izjem. Ker si ne bom več dovolil, da bodo predstavniki ljudstva kvantali in opravičevali lastno nesposobnost s tako banalnimi izgovori.