Smešno, kako očitno se stvari dogajajo, a jih večina ljudi ne poveže. Propad TV3, razglasitev konzorcija medijskih portalov s plačljivimi vsebinami, VOYO… vse to v nekaj mesecih. Prihodnost je jasna – there can be only one. Medijska scena v Sloveniji je v kurcu. Preberite ta stavek še enkrat. V kurcu. Tepejo jih politiki, tepejo jih oglaševalci, tepejo se med sabo. Perje frči na vse strani in človek si ne more kaj, da ne bi sedel v prvo vrsto, si na glavo nataknil 3D očala in užival v spektaklu.

Podnaslov članka o umiku TV3 iz slovenskega trga pove vse. Trg je monopoliziran. Problem je samo v tem, da se v stavku pojavi beseda “medijski”, čeprav je pravilni termin “oglaševalski”. Da bo jasno – TV3 se iz Slovenije umika zato, ker jim ni uspelo prodreti na oglaševalski trg oziroma si tam zagotoviti deleža, ki bi jim ustrezal oziroma s pomočjo katerega bi lahko financirali oddajanje. Komercialne televizije pač potrebujejo oglase. Logično.

Razlogi za neuspešen prodor se po mnenju TV3 skrivajo v nelojalni konkurenci. Bolj konkretno – POP TV po besedah TV3 drži slovenski oglaševalski trg za jajca. In ostali dobijo drobtine, od katerih ni mogoče živeti. To nima veze z medijskim trgom, temveč z oglaševanjem. Oglaševanje je glavno gorivo medijskega trga v Sloveniji in ko bo te nafte zmanjkalo, bomo… saj veste kje.

V Sloveniji imamo tako hudo anomalijo – medij, ki se obnaša kot tržna piranha in ki ji ni mar za sobivanje, ampak samo za dominacijo v ribniku. Problem nastane, ko v ribniku zmanjka hrane. Oglaševalski kolač sicer raste, a ne dovolj hitro, da bi se spremenila razmerja moči in tako se nažiranje nadaljuje.

Na prvi pogled se zdi, da so ostali mediji nemočni. Oziroma, da jim v boju proti tiranu ostane samo še združevanje v konzorcije in čakanje na boljše čase. Z združevanjem še bolj ožajo trg in namesto, da bi odkrivali nove metode oziroma ustvarjali alternativne trge, pristajajo na igro po pravilih največjega igralca.

Na prvi pogled se zdi tudi, da so oglaševalci nemočni. Stiskanje pri cenah, ugodnosti s paketnim oglaševanjem, favoriziranje s podatki iz merjenja obiskanosti spletnih mest in gledanostjo… vse to so podatki, na katere stavijo oglaševalci in zaradi katerih se spet trg oža na dva, tri ponudnike. Ker ostalih ni na tabelci, jih ni v glavah. Ker jih ni v glavah, ne obstajajo.

Na prvi pogled se zdi tudi, da je občinstvo nemočno. Zaklepanje vsebin, omejevanje dostopa, filtracija informacij… vse to so poteze, ki občinstvo omejujejo pri konzumaciji medijskih vsebin in jih priklepajo na vire informacij.

Ljudje bi si morali vzeti čas in zadevo pogledati še enkrat. Saj je čisto preprosto, samo kvantiteto je treba zamenjati s kvaliteto. Namesto prodajanja v star časopisni papir zavitih novic je treba začeti tržiti vsebino. In ugrizniti v kroglo propada medijev, ki tega niso sposobni narediti oziroma ki so dosedaj živeli od presežka oglaševalskega denarja.

Svoje morajo narediti tudi oglaševalci in ugotoviti način trženja, ki ustreza njim. Tole metanje denarja na en kup oziroma v eno jamo brez ozira na dejansko publiko in dejansko uspešnost akcije je sicer delovalo v času debelih krav, a vseeno bi pričakoval, da bi se takih praks ljudje odvadili in se začeli obnašati bolj praktično. Bolj… tržno.

Drugače se bomo nekega dne zbudili in ugotovili, da je ribnik premajhen, da voda smrdi in da je prostor samo za eno veliko ribo. Ki crkuje pri živem telesu. Vprašanje pa je – če se to ni že zgodilo.

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan