Bolj kot odklop je zagotovo zanimivejši ponovni priklop na mrežo. Pred tednom dni sem se odklopil od dveh kanalov največjih distraktorjev, ki jih trenutno poznam. Twitter in Facebook sta zaradi hitre komunikacije in enostavne uporabe po eni strani zagotovo najbolj zanimiva kanala za komuniciranje in oddajanje vsebin, a vseeno korenito vplivata na način dela.

Človek na začetku faše občutek, podoben domotožju. Nekaj manjka, dva glavna generatorja dogajanja v dopoldanskem času utihneta. Možgani se preformatirajo in tako, kot je zadevo opisoval Nicholas Carr v knjigi “The Shallows” (obstaja tudi slovenski prevod, Plitvine, tako da RES nimate izgovorov za nebranje), človek doživi proces v drugo smer.

Branje knjig, pisanje prispevkov za konferenco in drugo linearno intelektualno delo, ki ga v času, ko sem bil priklopljen na družabni splet, nisem mogel opravljati s tako lahkoto (sliši se malo bolano, a je res), je pri odklopljeni pipi postalo res enostavno oziroma naenkrat je bilo časa (pre)več.

Zanimiv je bil tudi ponovni priklop na mrežo. Če sem pred začetkom odklopa mislil, da bom po koncu nazaj planil kot volk na neko neidentificirano meso, je bil ponoven priklop bolj umirjen oziroma sem lepe navade offline življenja v veliki meri ohranil. Jutranje branje, funkcijska uporaba računalnika in manj nervozno obnašanje v odklopljenih momentih, bolj fokusirano razmišljanje…

Načrt za naprej? Daljši odklop, seveda. Ena od stvari, ki me je vlekla nazaj na mrežo, je bil posel. To bo tudi za naprej največji izziv – kako zbalansirati raziskovanje/analiziranje in občasno sprožanje psevdodogodkov in umirjeno uporabo. Bomo videli, zagotovo ima to vprašanje že odgovor.