Uvedba sistema Piano je v slovenskem medijskem prostoru povzročila kar nekaj razburjenja, večina mnenj in razmišljanj pa se je zelo ozko lotevala tematike. Tako lahko rečemo, da je Piano še ena zamujena priložnost celotnega premisleka o funkciji novinarstva. Poglejte, razumem dileme ljudi v industriji, ki mislijo, da je produkt odličen, edini manko je na področju marketinga in prodaje. Če se tako nekritično podaš v reševanje težave tiskanih medijev, potem so rešitve jasne – treba je več in bolj dosledno pobirati denar, pa bo vse v redu.

Da s tiskanimi mediji in novinarstvom na sploh ni nič narobe, je težko verjeti. V bistvu je edini razlog, da se o plačljivosti medijev trenutno pogovarjamo samo na nivoju tiska samo v tem, da so ostali mediji še vedno dovolj dobro situirani na področju oglaševalskega modela trženja medijskih vsebin (t.i. model “kurčevih oglasov na vseh koncih”) oziroma modela naročnine (t.i. model “sam računanjo za neke ponovitve Hidakov!”), da se jim premisleka o financiranju novic oziroma medijskih vsebin ni treba iti.

Crnkovič ima v svoji kolumni “Časopis za počen groš: iz virtualnosti na ulico” prav. Tako ne gre več naprej in treba je premisliti zadevo. Brezplačnost ni rešitev. Lesničar-Pučkova ima v svoji kolumni “Nisem porno starleta” prav. Preveliko fokusiranje na poslovni model je napačna, novinarstvo bo preživelo krizo in obstalo. Plačevanje ni rešitev.

A se mi vseeno zdi, da oba kolumnista, morda namenoma, svoje bodice usmerjata predvsem na sistem Piano in morebitne posledice ter se širše problematike dotakneta le površno. Moje vprašanje je – predstavljate si svet brez novinarstva.

Bolj natančno – kdaj ste nazadnje vsebine (informativne in interpretativne) medijskih kanalov uporabili za oblikovanje sveta, v katerem živimo? Vam mnenja kolumnistov oziroma raziskave preiskovalnih novinarjev pomenijo pomemben del vpliva na sprejemanje odločitev? Ali so vam mediji všeč (samo) zato, ker potrjujejo tisto, kar sami že tako ali tako veste? Kaj je funkcija… in kaj rezultat?

Če izhajate iz romantične funkcije novinarstva, potem hitro opazite, da današnji mediji nimajo dosti veze z novinarstvom. Da tudi “boljše vsebine,” ki naj bi bile razlog za zaračunavanje medijskih portalov, ne približajo realnosti idealu. Še več – človek se lahko vpraša: “Če bodo šele zdaj začeli skrbeti za kvaliteto, kaj za vraga so počeli dosedaj?”

Sicer je res, da se bodo morali mediji sedaj bolj potruditi, da bodo svojo vsebino dejansko prodali. Vsebine bodo manj odvisne od denarnic oglaševalcev, ki so dosedaj financirali medijske portale in ki so sledili logiki dolgega repa. Logika je sedaj obrnjena, namesto še tako majhnega občinstva bodo mediji sedaj stavili na maso. Takoj ko nekdo stavi na maso, stavi na robotsko proizvodnjo. Ljudje namreč nismo zelo dobri v avtomatizaciji, še več, avtomatizacija je kontradiktorna človeku kot bitju. Avtomat ni človek in človek ni avtomat. A pozor!

Masovna proizvodnja ponavadi pomeni relativno povprečno kvaliteto izdelka. Standardizacija se ponavadi izvaja po gaussovi krivulji, kar pomeni, da ostane samo povprečje. “Hvala bogu!” bodo vzkliknili in pomislili na propad rumenega novinarstva in “Samo tega ne!” bodo vzkliknili in pomislili na odsotnost superiornega L.J. Kučića.

A se s tem razmišljanjem že odmikam od poante te objave. Dokler si ne bomo odgovorili na vprašanja “Kaj je novinarstvo?” in “Kaj nam novinarstvo pomeni?” bodo vsa igranja na Piano brez pomena, razburjanja okrog tega, ali naj kolumno plačam na spletu ali na papirju pa boj z mlini na veter.

P.s.
Kolumno Crnkoviča in Lesničar-Pučkove sem na spletu prebral brezplačno, brez registracije v Piano.

 

 

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan