Še ena knjiga, ki bi jo morali imeti v mezincu vsi komunikologi, sploh tisti, ki se ukvarjajo z novimi mediji. Cikličnost zgodovine, ki jo je omenjal že Marx, se pri Wuju dotika predvsem razvoja medijev in nam govori, da se ne splača sekirat.

Praksa, ki jo je Tim Wu opazil pri vseh elektronskih medijih (kino, radio, televizija, internet), je zelo preprosta. Vsak cikel se začne zelo odprto in dopušča vstop vsem zainteresiranim posameznikom. Kasneje se s postopkom monopolizacije in izrivanja neodvisnih kolaborantov sistem zapre, nadzor nad njim pa vzpostavi zelo majhna skupina bogatih in vplivnih posameznikov.

Knjiga začne svojo zgodbo pripovedovati pri najbolj “nenavadnem” mediju – kinematografih. Tako v prvem delu izvemo zgodbo razvoja velikih kino producentskih hiš (Fox, Paramount in druge), ki so nato svoj vpliv razširile na druge medije. Zanimivo pri tem je vprašanje – ali jim je uspelo samo zato, ker je bil razvoj medijev dokaj linearen in so posamezniki imeli čas skakati iz čolna v čoln?

Zanimiv je tudi seznam “glavnih igralcev” v drami razvoja medijske krajine, kjer se imena zelo ponavljajo. Tehnična odkritja sicer pripadajo različnim in v nekaterih primerih danes neznanih izumiteljem, a pod dejanski razvoj in implementacijo so se vedno podpisali več ali manj isti ljudje.

Po kinematografih se avtor usmeri v razvoj radijske scene, kjer je logika razvoja podobna – široka participacija na začetku, zaklepanje vsebin in medija, ko sfera dozori oziroma doseže kritično maso. Po radiu pride televizija, kjer se scenarij do pičice natančno ponovi.

Razvoj spleta in osebnih računalnikov pride šele v zadnji desetini knjige, a tudi tukaj lahko po avtorjevo opazimo podobne vzorce. Mac filozofija, ki se je z odhodom Wozniaka obrnila v zaprto smer, net neutrality gibanje in podobno, kažejo na podobne vzorce in nam napovedujejo zelo sivo prihodnost.

V obvezno branje.