Letošnji Pohod ob žici je bil moj četrti. Tretji, če šteješ po medaljah, ker sva se prvikrat na petintrideset kilometrov dolgo pot podala bolj tako … ad hoc. Leto sem se slab mesec pred začetkom pohoda spomnil zabavne dopolnitve in rodil se je #dpot2012.

Rojstvo ideje

Pohod mi bolj kot fizična razgibancija pomeni tudi določeno vajo za možgane. Navadil sem se namreč, da nogam pri fizičnih izzivih pustim prosto pot oziroma jih ne omejujem preveč z razmišljanjem o fizični aktivnosti – vse skupaj se do določene mere dogaja refleksno. Zato imajo možgani veliko prostega časa in počnejo različne vragolije – od kreativnega razmišljanja do postavljanja novih idej in konceptov.

Ideja se mi je porodila ob razmišljanju o današnjem razumevanju spletnega komuniciranja, kjer se vse skupaj vedno bolj reducira na vzgajanje opic, ki klikajo po rdečem gumbu, pri katerem nato dobijo banano. Kontekst je že vnaprej podan in v večini primerov popolnoma irelevanten, nagrade za posameznika pa tudi ni – gre za refleks, podoben utripu s prstom, ko nanj sede muha.

Zato sem se spomnil ubiti dve muhi na en mah – po eni strani poskusiti dokazati, da je skupnost pripravljena in da zahteva vsebinsko-bogate dražljaje in po drugi strani, da lahko vsebinsko zdigitaliziramo še tako klasično in nedigitalno prireditev, kot je Pohod ob žici.

Ideja = tehnologija + smisel

Čeprav so QR kode že zelo dolgo v našem medijskem prostoru, jih po mojem mnenju ne znamo koristno vpeti v komunikacijske strategije. Večino časa predstavljajo “nujno zlo” plakatov oziroma drugega offline oglaševanja, kjer bodisi služijo za ponavljanja informacij oziroma za komuniciranje vsebinskih sklopov, ki so na mobilnih telefonih, kjer je QR koda doma, popolnoma nekoristni. Govorim o spletnih povezavah na spletišča, ki so popolnoma neprimerna za mobilne telefone, kodah, ki komunicirajo popolnoma irelevantne informacije in drugih nepraktičnih načinih uporabe te tehnologije.

#dpot2012 se je začel s premislekom o kreativni in predvsem praktični rabi te tehnologije. Kaj zakodirati, na kakšen način zakodirano informacijo servirati in predvsem – zakaj uporabiti ravno to tehnologijo. Koda izgleda kompaktno, ne zaseda preveč prostora, vanj pa lahko zakodiramo do 250 znakov oziroma spletno povezavo.

Na drugi strani sem razmišljal o pohodu. Fizična aktivnost, ki se dopolnjuje z družabnimi aktivnostmi – pogovarjanje, srečevanje, izmenjavanje zgodb. Fizična aktivnost brez zgodbe je trapasta. Telo je vedno zaposleno na večih ravneh. In zgodba da tehnologiji smisel.

#dpot2012 – koncept

Napiši zgodbo. Razdeli jo na 250 znakov dolge kose. Sčaraj in naprintaj QR kode. Hodi in odmetavaj zgodbo ter beri odmete drugih. Ideja, krajša od enega tvita.

Podpora in mediji

Ena velika zahvala gre organizatorjem in Petri Stušek, ki je zadevo speljala do organizacijskega odbora, kjer so se odločili, da akcijo podprejo.

Namesto dreves smo pripovedovalci dobili lastno mesto za objavo zgodb (glej sliko levo), o projektu pa so pred dnevom pohoda poročali v medijih Delo.si, Dnevnik.si, Zurnal.si, Cosmopolitan.si.

Zadevo sem začel oglaševati na Twitterju in Facebooku, zanimivo pa je bilo na terenu srečevati ljudi, ki so akcijo poznali oziroma so vedeli, za kaj gre. Zaradi kratkega roka priprav in velikega zanašanja na organsko oglaševanje se mi je zato zdelo, da smo dosegli relativno dober učinek – da torej zadeva ni bila popolnoma neprepoznavna oziroma tuja.

Učinek na terenu

Zgodb je bilo za prvič ogromno. Čisto resno, meni se zdi osem zgodb odličen rezulat, še posebej upoštevajoč odsotnost centraliziranega komuniciranja, nič oglaševalskega budgeta in dejstvo, da je zadeva konceptualno zelo nova, hkrati pa je od uporabnika zahtevala kreativnost in tehnološko znanje. Da sem zadevo zanalašč pustil popolnoma odprto in je nisem zaklepal s scenarističnimi usmeritvami, ki naj bi se jih pisatelji držali ob ustvarjanju svojih zgodb.

Zabavno se mi je zdelo tudi to, da se je nekdo spomnil in podobno kodo nalepil tudi na vsako prenosno stranišče kontrolnih točk, ob skeniranju kode pa je uporabnik dobil promocijsko sporočilo Pivovarne Union. Sedaj točno vem, koga bom naslednje leto pocukal za rokav, ko bom iskal sponzorja.

Za prvič: odlično.

Možne smeri razvoja

Pri vseh projektih se mi zdi ključno privajanje uporabnikov. Da zadevo vzamejo za svojo in da se čutijo del nje. Projekt #dpot ne more obstajati brez pripovedovalcev zgodb, tako kot medij ne more obstajati brez novic. Ker sem projekt zasnoval kot odgovor na instantno uporabo funkcij določenega sistem (kaj drugega je pozivanje k deljenju in lajkanju vsebin na omrežju Facebook), z večjim poudarkom na sami produkciji vsebin, bi se bilo dobro v prihodnosti posvetiti sami produkciji.

Ena od smeri, ki mi jo je namignila novinarka Dela, Nina Čakarić, je poudarek na izvornem smislu oblikovanju pohoda. Spomini italijanske okupacije, z žico zablokirane Ljubljane … Takoj se mi je v glavi pobliskala ideja skupine intervjujev s starejšimi prebivalci (moja babi ve par zelo finih in zajebanih zgodb) ter vmestitev teh zgodb na določene kontrolne točke.

Druga ideja nadaljuje letošnjo smer in deluje v smeri tematskih usmeritev, na kar me je opozorila Eldina Knez. Se pravi, da se pred pohodom skomunicira tematika zgodb in tako spodbudi ljudi, ki se mogoče ustrašijo kreativne praznine lista.

Če se spomniš še kakšne, jo napiši v komentarje 😉