Ste se kdaj vprašali, kaj je gonilo spleta? Kaj je tisto, kar dela spletne medije (kakršnekoli), družabna omrežja, komunikacijska orodja … zanimiva in vredna uporabe? Kaj je tisto, kar je človeka od vedno zanimalo in kar je pogojevalo njegov razvoj v družbi?

Vsebino so v preteklosti vedno povezovali z orodji produkcije. Pero, črnilo, papir … vse to je v določeni eri predstavljalo strošek, ki je bil povezan z ugledom posameznika v družbi. Tiskarne, pravica do razmnoževanja … vse to so bile prepreke, ki so povprečnemu uporabniku preprečevale dostop do osnovnih sredstev za ustvarjanje množičnih vsebin.

Digitalno okolje je pometlo s preprekami in razkrilo gnilo sredino – vsebine na spletu ni. Radikalna trditev, a vendarle bi v svetu komunikacijskih strategij, spletnega komuniciranja in ostalih brenčečih besed (buzzwordov) pričakoval, da bi se ustvarjalci in producenti strinjali glede osnov – in jih tudi prakticirali.

Zdi se, ko da je ravno zaradi tega osnovnega podstava vsebine, le-ta pristala ob cesti. Vsebina mora biti, zato tudi je. O tem nihče ne razpravlja, o tem nihče ne problematizira. Ljudje imajo polna usta uporabniške izkušnje, participatornega oblikovanja in informacijske arhitekture ter drugih brenčečk, a o klasični, dobri, stari, po knjigah smrdeči vsebini, nihče ne reče niti besede.

“Da se o tem ne izplača govorit,” pravijo, “da je to itak v rokah ljudi, ki ne razumejo,” nadaljujejo in ponavadi končajo s “kaj pa lahko narediš.” Strinjam se, najlažje je pustiti zadevi lastno pot in jo ignorirati. A v tem ne vidim smisla, še več, mislim, da je tišina kontraproduktivna, saj daje občutek, da je vse v redu. In če nihče nič ne reče …

Seveda se trudim tudi s svojimi dejanji slediti zgledom, ki jih izpostavljam v svojih predavanjih in delavnicah. Lahko bi rekli, da predavam iz izkušenj oziroma da skušam prakso spraviti v teorijo in ne obratno. Teoretiziranje brez praktičnega testiranja nima smisla in spet vodi v neko ulico, iz katere nikoli ne prideš ven.

Vlaganje v razvoj vsebin se vedno izplača. Vedno. Palačinkarstvo sicer zadostuje za nekaj mesecev komunikacije, a vseeno na dolgi rok ne zdrži tempa. Vsebine sicer porazno delujejo na šestdesetih metrih z ovirami, kjer palačinkarstvo nadvlada – vnaprej pripravljene floskule, ukradena avtorska dela in nagovarjanju k uporabi sistemskih orodji brez kakršnegakoli vsebinskega okvira pač poteka hitreje kot premislek o vsebinah in razdelava uredniške politike komuniciranja. In vsem se vedno tako zelo mudi. Od ene k drugi napaki.

Priznam, da so na prvi pogled razlogi za taktiziranje z vsebinami zelo slabi oziroma jih ni. Vse skupaj se vedno bolj spreminja v tekmo v kričanju, kjer ni važno kaj, temveč kako glasno komuniciraš sporočilo. Kakršnokoli že je.

A po drugi strani – zakaj se potem vseeno vsi zaklinjajo k čim boljši vsebini? Zakaj ta laž? Zakaj si ne bi končno priznali – poglejte, ne zanimajo nas vsebine, zanima nas doseg. Kakršnkoli že, sploh ni važno, koga ciljamo, samo da jih čim več zadanemo? Zakaj tarče označujemo z laserjem, če jih potem zbombardiramo s tehniko carpet bombinga?

Mislim, da je čas za spremembo paradigme. Da je čas za obrat k vsebini. H kontekstu. K smislu. In stran od sicer vabljivih zalivov hitrih, a brezvsebinskih rešitev, ki vam na dolgi rok bolj škodujejo kot koristijo.