Diablo 3 gor, Diablo 3 dol. Diablo 3 levo, Diablo 3 desno. Diablo 3 postrani … no, saj razumete. Če igro delate skoraj deset let, potem je na koncu že kar pričakovati megalomanski pomp. A vseeno tole ni zapis o Diablo 3. Tole je zapis o indie igri Torchlight, ki je stara tri leta, a ima še vedno veliko energije.

Torchlight je luštkan. Res, to je prva misel, ki mi je prišla … erm … no, lepa reč. Luštkan je. Ne skriva zgledovanja po sagi Diablo, a vseeno to dela na zanimiv, šaljiv in privlačen način, da človek v ustih ne dobi slabega okusa po plagiatih, ki hočejo samo denar in jih kvaliteta ne zanima.

Torchlight ima zgodbo. Tako, pravo. Pri kateri veš, kdaj jo bo konec oziroma kaj ti je postoriti, da boš prišel do tja. Trije različni junaki, dve domači živali in neskončni hodniki in prehodi, v katerih mrgoli pošasti. Ker gre za igro, ki si za zgled jemlje sago Diablo, je tudi tukaj veliko magije in magičnih pripomočkov ter napitkov, s katerimi si lajšate pot skozi trume sovragov.

Dodaten bonus so tri glavne pripovedi, ki so odvisne od tega, katerega junaka izberete na začetku. Tako poleg prilagojenega načina igranja in boja dobite še tri dokaj unikatne pripovedi, ki vas bodo vodile skozi svet. Dinamika je zelo podobna Diablovi – napoji, nadgradnje, milijon različnih artefaktov …, a vseeno se mi zdi bolj zabavna in zaradi boljše pripovedi zanimivejša.

Ima pa Torchlight tudi eno ZELO praktično lastnost – namesto nažiganja po miški je napadanje tokrat poenostavljeno do te mere, da ob napadu miškin gumb držite pritisnjen in se tako izognete nažiganju, zaradi katerega je marsikateri igralec ob Diablu dobil žulje na prstih.

Najboljši del – drugi del je pred vrati 🙂