Konferenca Diggit, pogovor s sodelujočimi … so v meni zbudili stare misli. Kot bi rekla Shirley Bassey: “It`s all just a little bit of history repeating!”.

Zadnje čase me vsi sprašujejo, kaj za vraga se je zgodilo s slovenskimi blogerji. Kam s(m)o šli, zakaj nas ni več v medijih in podobno. Pred leti s(m)o bili blogerji res v središču pozornosti medijev, oglaševalcev, politikov … vsi so hoteli biti del blogosfere, vsi so na svoj način sodelovali pri medijski revoluciji, ki naj bi prinesla konec množičnih medijev, ki naj bi spremenila način konzumacije medijskih vsebin …

Začelo se je zelo subverzivno in, kot radi rečejo, gverilsko. Sam sem se z blogi prvič srečal, ko sem s kolegom Sašo razbil steklo ljubljanskega avtobusa. Ne zanalšč, seveda. Funny story, actually. “Tole gre direkt na blog,” se je takrat smejal Saša. Roka je res impresivno zgleda, počena prva šipa ljubljanskega zelenca tudi. “Na blog?” sem vprašal.

Bila je Beseda in bil je blog.

Prevrtimo nekaj mesecev in en si.blogs meet kasneje – blogi so nekaj centralnega. Oblikuje se blogosfera, blogerje citirajo klasični mediji, v blogosfero vstopijo znane osebnosti, stvar eksplodira. Medijske hiše zaradi različnih razlogov in vzgibov vzpostavljajo lastne blogerske platforme, teoretiki vpijejo o propadu množičnih medijev, FDV se šibi pod težko diplom, ki imajo v naslovu besedo Blog.

Zadnji na zabavo pridejo marketingarji. Prodajalci. Ker jim je nekdo rekel, da se da baje z blogi fino zaslužit. Da se tako pride do ljudi, ki blokirajo klasične množične medije in da je to tisto pravo. Da je to tisti sveti gral.

In rojevajo se nove zvezde, nove akcije, novi idoli. Renault in novi Twingo, Barcaffe, Vichy … blogerske oglaševalske akcije postanejo velik hit, vsi govorijo o tem, kako bo to od sedaj naprej postal trend in stalna praksa. Blogi poplavljajo.

Potem pa je naenkrat … *inception horn sound* … zabave konec.

Blogerski portali začnejo umirati, scena se ohladi, medijsko ni več zanimiva, politikom se ne da več, marketingarji pa ugotovijo, da so hoteli preveč. Oziroma da so v blogosferi videli fatamorgano, ki ne predstavlja odrešitve. Nadzora nad vsebino je bilo premalo, vse skupaj je bilo premalo okvantificirano in vse skupaj je šlo prepočasi.

Blogerji so bili divje živali, zelo težko jih je bilo dobiti v marketinški ogradi, vse skupaj je bilo preveč energijsko potratno. Hkrati marketingarji ugotovijo, da pravzaprav ne poznajo pristopov, s katerimi bi celostno in dolgotrajno pristopili do vsebinskih virov – nagradna igra, testi … to že, kaj bolj dolgotrajnega pa ne.

Ko se poplava umakne, za seboj pusti zanimiv pogled. Pokrajina je redefinirana, voda nekaj zadev uniči, nekaj jih redefinira na novo. Voda preizkusi trdnost konstrukcij in zelo brutalno pove, kdo je pozer in kdo je v blogih našel nišo, s katero se je prej lovil. Blogerji svetu pokažejo, da forma ubija kreativnost in da svobodnejša kot je forma, bolj je kreativnost živa.

Blogerji postanejo del klasičnega spleta. Vsak od njih si ustvari svoje občinstvo, s katerim se pogovarja, ustalijo se slogi pisanja, umaknejo se iz medijskega fokusa, kamor pridejo samo še občasno, ko kaki Vinko kolne čez sindikate.

Bila je Beseda in bil je Facebook.

Prvih nekaj odstavkov osvajanja omrežja Facebook bi lahko prepisal iz zgornjega dela tega prispevka. Trenutno se namreč nahajamo na zaključku Facebook zabave, marketingarji so uleteli na prva vrata in harajo po plesni dvorani. Nagradne igre, aplikacije, oglaševanje … vsega je polno.

Zelo omejen, zelo kvantificiran, zelo marketingški … vse to so lastnosti tega omrežja in to je edini razlog, zaradi katerega se vanj trenutno vlaga. Komuniciranje je sicer nujno zlo, a je kvaliteta komunikacije zaradi rigidne forme sekundarna. Forma si namreč podredi vsebino, za produkcijo le-te se zlorabljajo funkcije sistema, zaprtost sistema pa zagotavlja, da bodo uporabniki ostali blizu virov šuma.

A vseeno se kažejo prve luknje v sistemu. Marketingarji spet niso zadovoljni. Da Facebook ni dovolj učinkovit. Da je premalo prednosti. Da vsa kvantiteta ne pomaga pri prodajnih rezultatih. Da so se spet zmotili pri napovedih. Da so orodje ponovno precenili.

Sistem tokrat razpada počasneje. Ker je bolj kompakten in ker marketingarji še vedno pričakujejo, da bodo v številkah videli jezusov obraz. Ker je števil toliko, da bi se moral na koncu prikazati. Zaenkrat si še nihče ne upa pritisniti na gumb. Nihče noče slišati zvoka sirene. Nihče se noče zbuditi. A vsi vemo. Prebujenje bo prišlo. In nato bo zopet (samo) Beseda.

Bila je in bila bo Beseda.

Orodja se spreminjajo, Beseda ostaja. Ker ji je načeloma vseeno, kje se pojavlja oziroma na kakšen način se uporablja. Ker je ne zanimajo žanri, “dobre prakse” oziroma vse tisto, kar se trenutno oglašuje kot komunikacijska revolucija. Ker bo Beseda vedno našla pot do človeka. Čeprav je ne bo nihče povščečkal.

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan