Koncert Springsteena sem imel v glavi, odkar sem v Ljubljani videl Bob Dylana. Ta dva protestnika sta v moji glavi namreč neločljivo povezana, čeprav je Springsteen bolj aktualen. The Boss ni razočaral.
Vrzite stran vse plošče in ga od sedaj naprej poslušajte samo v živo. Resno. Tri ure in dvajset minut dolg koncert je bil namreč energijska bomba od začetka do konca, pri čemer se je Bruce obnašal, kot da je star 25 in ne 61 let.
Poleg tehnikov, ki so po prvih komadih popravili ozvočenje, je sodelovalo tudi vreme, ki se je najbrž ustrašilo, da bi mu Šef zameril, če bi po nepotrebnem močilo občinstvo, ki je uživalo ob predstavitvi opusa enega najbolj plodnih ustvarjalcev našega časa.
Zadnjo ploščo Wrecking ball je Bruce predstavil s kar šestimi komadi, ki, še enkrat, stokrat boljše zvenijo v živo. We are Alive, Death to my Hometown in drugi so udarili v živo, naslovni komad plošče pa je bil sploh eden od vrhuncev večera.
Springsteen se je v nastopu poklonil tudi drugim klasičnim izvajalcem, s občinstvom pa je v en glas odpel klasiko, ki jo je napisal za Patti Smith, Because the night. Na sploh se je skozi cel večer čutila povezanost s publiko, ki mu je jedla iz roke, on pa ji je navdušenost vračal z glasbenimi željami in komunikacijo.
Krivično pa bi bilo vso magijo večera pripisati samo Bruce Springsteenu. Njegov spremljevalni E Street Band je bil fenomenalen in z užitkom je bilo spremljati solaže, nastop in sodelovanje umetnikov, ki so bogatili zvok in poudarjali besedila.
Tudi žanrsko je bil koncert zelo razgiban, saj je bil sestavljen iz sklopov različnih žanrov, kjer je Bruce z ekipo preigral par rockovskih, nekaj soulovskih in nekaj baladnih vložkov, kar je še dodalo k fantastičnemu vzdušju in pripomoglo k temu, da si po drugem bisu vzdihnil: “A že gremo?”.
Pod črto je bil spet eden tistih koncertov, ki mejijo na religiozno izkušnjo. In v Cerkev Bruca Springsteena bomo še prišli.
