Čeprav nam je industrija spletno pokrajino dolgo časa predstavljala in prodajala kot neskončen travnik, na katerem je dovoljeno in mogoče vse, se v praksi vedno bolj kažejo obrisi omejene in zaprte tovarne, v kateri so prehajanja med posameznimi proizvodnimi dvoranami skoraj nemogoča in kjer posameznika omejujejo politične entitete, podjetja in navsezadnje tudi lastna narava.

Spletno cenzuro najpogosteje razumemo kot preprečevanje dostopa do spletnih informacijskih virov, ki bi po mnenu cenzorjev lahko škodovali politični klimi v državi, ki te vire cenzurira. Vseeno vedno več teoretikov opozarja, da zaradi decentraliziranega modela komunikacije preko spleta popolno onemogočanje dostopa ni več mogoče in da se vedno več političnih entitet nagiba k omejevanju, preusmerjanju in filtriranju komunikacijskih poti. Tako namesto preprečevanja dostopa do spornih vsebin entitete raje skrbijo za čim lažji dostop do vsebin, ki so v skladu s sistemskimi dogmami posameznega režima in z različnimi metodami samo otežujejo dostop do problematičnih vsebin.

Države pa niso edine, ki se ukvarjajo z omejevanjem in oteževanjem dostopa do spletnih vsebin. Prav tako, če ne še bolj, so aktivna podjetja, ki v imenu ščitenja avtorske pravice izvajanjo nadzor in cenzuro posameznih spletnih mest oziroma na določenih spletiščih izvajajo cenzuro posameznih vsebinskih sklopov. Kritiki opozarjajo, da tudi tukaj obstajajo možnosti zlorab, saj založbe v določenih primerih ne podajo zadostnega razloga za umik vsebin, upravniki spletnih mest pa z njimi sodelujejo zaradi strahu pred tožbami.

Poleg preprečevanja oziroma omejevanja dostopa do vsebin pa se vedno bolj uveljavlja tudi nadziranje oziroma zbiranje podatkov o spletnih uporabnikih. Tak način prevladuje tudi v državah zahodnega sveta, kjer zbiranje in analizo prometnih podatkov zagovarjajo z bojem proti terorizmu, pedofiliji in trgovini z ljudmi. Vseeno kritiki opozarjajo, da zbiranje podatkov poteka avtomatično, da je vsebinske analize zelo malo in da se je že večkrat izkazalo, da obseg zbiranja podatkov in dejanska uporaba teh podatkov nista v sorazmerju. Hkrati se z medijskimi opozorili o izvajanju nadzora v družbi ustvarja klima panoptikona, kjer je »namen načela nadzorovanja […] v tem, da napravimo (zapornike) ne le sumnjičave, ampak tudi prepričane, da se ve čisto vse, karkoli napravijo, čeprav morda to ni res« (Bentham v Splichal, 1996: 232).

Država ve, kaj je dobro zate!

Cenzura s strani političnih entitet je najbolj očitna in najbolj odmevna, predvsem zaradi držav, kot so Kitajska, Pakistan in Severna Koreja ter Kuba, kjer se cenzuriranje dostopa razume predvsem kot omejevanje človekovih pravic državljank in državljanov teh držav, ki je v nasprotju z dogmami demokracije, kot jo poznajo na Zahodu.

Področje cenzure v teh državah je medijsko dobro pokrito, kar vodi tudi do razvoja določenih medijsko stereotipiziranih držav, kjer sta cenzura vsebin in omejevanje dostopa najbolj prisotna, medtem ko se druge države zaradi manka medijske izpostavljenosti ne pojavljajo. V javnosti najmočnejše zaznamovana ostaja Kitajska, čeprav skupina Novinarji brez meja v svojem letnem poročilu za leto 2012 opozarja, da cenzura ni nič manjša v Belorusiji, na Kubi, v Bahrainu in Burmi (Reporters without Borders, 2012).

Nadziranje in trgovanje s tehnologijo za spletni nadzor je v zadnjih letih postala celo industrijska panoga, ki ni več rezervirana samo za oddelke varnostnih služb, temveč se je okrog koncepta spletnega nadzora razvila cela industrija povpraševalcev in ponudnikov. Nedavno je Pakistan objavil javno namero pridobivanja ponudb za izgradnjo nadzorniškega sistema spletnih komunikacij, ki bi bil podoben kitajskemu. Poziv je v ZDA naletel na hud odpor borcev za človekove pravice, zaradi pritiska javnosti pa je Pakistan namero kasneje umaknil, še vedno pa kritiki opozarjajo, da to ne pomeni, da so z umikom ponudbe pakistanske oblasti prenehale razmišljati o uvedbi takšnega nadzornega sistema (WebProNews, 2012).

Zanimivi so tudi razlogi za cenzuro spletnih vsebin. Tudi tukaj velja prepričanje, da je cenzura v svojih ciljih uniformna, pa vendar v različnih režimih cenzura opravlja različne funkcije. Poglejmo tri od najbolj zloglasnih režimov cenzure na spletu.

Tajska cenzuro spleta izvaja v skladu z zakonom o kibernetskem kriminalu (cybercrime law), razlogi zanjo pa so različni. Iz depeš na Wikileaks lahko razberemo, da je eden od razlogov vzdrževanje političnega miru, drugi pornografija, ki je na Tajskem prepovedana z zakonom in tako naprej. Analitiki še opozarjajo, da postopek cenzure ni transparenten, prav tako pa se na cenzuro ni mogoče pritožiti oziroma jo razveljaviti (Wikileaks, 2012).

V Pakistanu je cenzura vsebin in regulacija dostopa do njih povezana predvsem s pornografijo in blasfemičnimi vsebinami, zanimivo pa je, da veliko cenzuriranih spletnih mest država cenzurira na pobudo javnosti, ki meni, da pornografija ni v skladu z njihovo veroizpovedjo (Washington Times, 2012).

Burmanske oblasti regulacijo interneta razumejo predvsem kot orodje za doseganje političnega miru v državi. Novembra 2010 so v državi izvedli prve volitve po več kot dvajsetih letih, hkrati s predvolilno kampanjo pa na spletu uvedli strogo cenzuro protivladnih vsebin, s katerimi bi lahko nasprotniki režima vplivali na populacijo. Pripadnik skupine Wikileaks Jacob Applebaum je ugotovil, da burmanske oblasti filtrirajo 96% odstotkov vsega spletnega prometa, ki pride v to državo (Reporters without Borders, 2012).

Podjetje ve, kaj je dobro zate!

Na področju spletne cenzure niso nič manj od nacionalnih vlad aktivna posamezna podjetja oziroma skupine znotraj zasebnega sektorja, ki se vsaka po svoji moči in želji trudijo regulirati spletne vsebine. Glasbene in filmske založbe, posamezna informacijska podjetja in drugi akterji na trgu so se morali pred javnostjo že večkrat zagovarjati zaradi preprečevanja dostopa oziroma umikanja določenih vsebin.

Podjetje Apple je v Nemčiji leta 2010 cenzuriralo vsebino večih nemških medijskih hiš, ki so na Apple tržnici ponujali svoje aplikacije za prikazovanje vsebin tiskanih izdaj. Revijo Stern so obvestili, da njihova galerija pomanjkljivo oblečenih deklet krši pravila poslovanja in da aplikacije ne bodo več ponujali uporabnikom, če Stern ne bo primerno obdelal spornih fotografij. Podobno cenzuro je doživela revija Bild, pri kateri je Apple zahteval, da spremenijo vsebino (oblečejo slečene modele) v aplikaciji pa tudi v digitalni obliki revije, ki je bila dostopna na Bildovem spletišču in ki si jo uporabniki lahko opcijsko naložijo tudi s pomočjo Applove tržnice iTunes. Bild se je na odločitev pritožil, vodja spletnega oddelka pri tej medijski hiši pa je opozoril, da zaradi nejasnih pravil »lahko danes cenzurirajo galerije, jutri pa se bodo začeli vtikati v mnenjske članke« (Gizmodo, 2012).

Teoretiki opozarjajo, da regulacija spletnih vsebin s strani ponudnikov dostopa do spleta obstaja v večih državah, vendar med posameznimi sistemi obstajajo velike razlike. Države so sicer z mednarodnim pravom zavezane k regulaciji spletnih vsebin, če te vsebujejo otroško pornografijo, pozive h genocidu, rasno, versko in nacionalistično nestrpnost oziroma pozive k terorizmu, vseeno pa tudi Združeni narodi opozarjajo, da morajo države sporne vsebine umikati transparentno, nedvoumno in z mislijo na načelo nujnosti in sorazmernosti (General Assembly, 2012).

Predlogi zakonodaj SOPA, PIPA in ACTA po mnenju mnogih kritikov prelagajo veliko regulatornih pravic na podjetja – ponudnike dostopa do spleta. Kritiki opozarjajo na nejasnost jezika in ohlapnost definicij spornih vsebin, do katerih bi v skladu s to zakonodajo ponudniki lahko onemogočali dostop brez nadzora državno-pravnih organov (TechEye, 2012).

Dosedaj so namreč ponudniki dostopa do spleta delovali kot nevtralni posredniki, ki so doumnevno sporno vsebino umikali na podlagi sodnega naloga oziroma zahtevka avtorja določene vsebine, v novih zakonodajnih predlogih pa se odgovornost za spletne vsebine prelaga na ponudnike dostopa do teh vsebin. To je v strokovni javnosti že sprožilo proteste, kritiki pa so opozarjali predvsem na neusposobljenost ponudnikov dostopa za presojanje spornosti vsebin ter na posledičen nadzor vseh vsebin, s katerim bi lahko ponudnik dostopa ugotovil spornost posameznih vsebin (No ACTA!, 2012).

Sam bom že vedel, kaj je dobro zame!

Z uporabo spletnih iskalnikov, ki nam na podlagi iskanih vsebin ponujajo nove vsebine, se uporabniki podajajo na spolzko pot. Po eni strani je sicer res, da so rezultati iskanja boljši, saj se ujemajo s predstavami posameznika , po drugi strani pa posameznika zapirajo v filtrirni mehurček, iz katerega je zelo težko izstopiti.

»V svetu, kjer nam je vse poznano, se je nemogoče učiti o novih stvareh,« (Pariser, 2010: 15) opozarjajo komunikologi, ki v optimizaciji spletnih iskalnikov vidijo nevarnost zapiranja posameznika pred določenimi spletnimi vsebinami oziroma samocenzuro. Uporabnik s svojim vedenjskim vzorcem določa način uporabe spleta, programska oprema in spletni iskalniki pa mu skušajo čimbolj ugoditi. Tako se krog dosegljivih vsebin vse bolj reducira na uporabniku všečne vsebine, ostale vsebine pa ostajajo zunaj njegovega dosega.

Tehnično pri filtrirnem mehurčku sicer ne gre za cenzuro, saj vsebine ponavadi niso nedosegljive v absolutnem smislu, vseeno pa so določenemu uporabniku zaradi optimizacije uporabniške izkušnje posamezni sklopi nedosegljivi, saj je sistem presodil, da uporabnika tiste vsebine ne bodo zanimale. Vse skupaj se konča v filtrirnem mehurčku, kjer uporabnik konzumira samo vsebine, za katere je sistem na podlagi uporabniške izkušnje presodil, da bodo uporabniku všeč. Uporabnik tako iz navidezno neskončnega vira informacij dobiva samo strogo prečiščen vir, zaradi ujemanja informacij s svojimi prepričanji pa le redko kdo posumi, da dobiva samo del informacij oziroma da določene vsebine niso dosegljive.

Glavno vprašanje – Kaj je internet?

Na koncu lahko ugotovimo, da enoznačnega odgovora na cenzuriranje spletnih vsebin ni. Po eni strani se nam regulacija spletnega prostora ne bo mogla izmikati v nedogled in bo slej kot prej potrebno razrešiti dileme neskočno odprtega prostora in velikega števila deležnikov, ki regulirajo samo nekatere dele, po drugi strani pa večina aktualnih zakonodajnih predlogov nastaja pod pritiski določenih interesnih skupin, ki jim celostna razrešitev problema sploh ni v interesu.

Zatakne se že pri definiciji interneta. Gre za tehnološko inovacijo, komunikacijski prostor ali kaj tretjega? Postopek regulacije in smer razvoja zakonodajnih predlogov je v veliki meri odvisna od odgovora na to vprašanje, odvisna pa je tudi od tega, kdo bo ponudil odgovor, ki bo zadovoljil vse deležnike.

Konceptualni izzivi definicij pa so samo del težave. Izziv bo tudi vzpostavitev sistema nadzora nad tehnološkimi rešitvami, ki spletno komunikacijo dejansko poganjajo. Lastništvo domenskih strežnikov in nadzor nad organizacijo ICANN, ki skrbi za regulacijo domen po celem svetu bo, ob upoštevanju aktualnih trendov zapiranja spletnih komunikacij, vedno bolj pomembno.

In končno – odgovoriti si bo potrebno na vprašanje, komu je internet sploh namenjen in za kaj ga lahko ta skupina posameznikov uporablja. Širši, kot bo konsenz pri tem vprašanju, bolj odprti bodo spletni pašniki. Za vse uporabnike.

Viri in literatura

Splichal, Slavko (1997): Javno mnenje. Ljubljana: FDV.
Pariser, Eli (201): The Filter Bubble. London: Penguin Group.
Spletni vir 1: Reporters without Borders (2012): Internet enemies report 2012. Dostopno na http://march12.rsf.org/i/Report_EnemiesoftheInternet_2012.pdf (15. april 2012).
Spletni vir 2: Web Pro News: Pakistan Scraps Firewall. Dostopno na http://www.webpronews.com/pakistan-cancels-firewall-2012-03 (15. april 2012).
Spletni vir 3: Wikileaks: Internet Censorship in Thailand. Dostopno na http://wikileaks.org/wiki/Internet_Censorship_in_Thailand (15. april 2012).
Spletni vir 4: Washington Times: Wanted: Censor for Pakistan’s Internet. Dostopno na http://www.washingtontimes.com/news/2012/mar/8/wanted-censor-for-pakistans-internet/?page=all (15. april 2012)
Spletni vir 5: Reporters without Borders (2012): Internet enemies report 2012. Dostopno na http://march12.rsf.org/i/Report_EnemiesoftheInternet_2012.pdf (15. april 2012).
Spletni vir 6: Gizmodo (2012): It’s Time to Declare War Against Apple’s Censorship. Dostopno na http://gizmodo.com/5490310/its-time-to-declare-war-against-apples-censorship (15. april 2012).
Spletni vir 7: General Assembly (2012): Promotion and protection of the right to freedom of opinion and expression. Dostopno na http://www.ohchr.org/Documents/Issues/Opinion/A.66.290.pdf (15. april 2012).
Spletni vir 8: Tech Eye (2012): ISP internet policing resulting in corporate censorship – report. Dostopno na http://news.techeye.net/internet/isp-internet-policing-resulting-in-corporate-censorship-report (15. april 2012).
Spletni vir 9: E-demokracija.si: No ACTA! (2012): Poduči se o sporazumu ACTA. Dostopno na http://www.e-demokracija.si/no-acta/brosura-o-sporazumu-acta/ (15. april 2012).